Do jutranje pleskavice

Leta in leta se je križišče v središču Beograda pri parku Tašmajdan ponašalo z barako, v kateri je bila na prodaj pogrebna oprema. Aranžer se pri urejanju izložbe ni ravno pretegnil, zato se je mimoidočim in tistim srečnežem, ki so bili prisiljeni na bližnji postaji čakati avtobus, ponujal pogled na pestro in neurejeno ponudbo krst, nagrobnikov, plastičnih vencev in najraznolikejše črnine. Skratka, prizor iz nočne more. No, letos je napočil tudi dan, ko je ta mala prodajalna groze izginila z obličja zemlje in namesto nje se je kmalu pojavil na oko veliko prijaznejši lokalček Oko.

Gre za še enega v množici novih lokalov in marsikdo bi lahko sklepal, da se v Beogradu od vsega drobnega gospodarstva razvija zgolj in samo gostinska dejavnost ter da se vse umika gostincem. Pogrebniki so sicer odšli, a za njimi so ostali sledovi. Nedaleč od veseljaškega lokala še vedno stoji tabla s puščico, na kateri piše Pogrebna oprema. Morda je v tem tudi nekaj simbolike. Številni udeleženci beograjskega nočnega življenja izpred petnajstih ali dvajsetih let z bolečino v srcu ugotavljajo, da nekdanji časi niti po naključju niso primerljivi s sedanjimi. Beograd so predolgo siromašili, zatirali in izžemali, da bi lahko oživel v dveh ali treh letih. Čeprav so tudi taki, ki trdijo, da v Beogradu še nikoli ni bilo bolje.

Piše Goran Tarlać