Park Luxun

Tako tudi skupine, ki vadi mirni meditativni tai či, ne motijo sosedje, ki se ukvarjajo z glasno, hreščečo aerobiko. Korenine veščine tai či segajo poldrugo tisočletje nazaj v taoistične samostane. V duhu taoizma, da mehko vedno premaga trdo, kot voda vedno premaga kamen, so duhovniki razvili sklop telesnih vaj, ki je namenjen meditaciji, zdravljenju in učinkoviti samoobrambi. Tisočletja je veščina veljala za skrivnost omejenega kroga ljudi, nato je po prihodu komunistov na oblast nenadoma postala dostopna množicam.

Komunistična partija, ki se je že davnega leta 1956 zavedala, kako stresno je urbano življenje delavskega razreda, se je domislila, da bi stari recept izkoristila v nove namene. Tako so voditelji partije povabili slavne učitelje tai čija in jim ukazali prirediti veščino v obliko, ki bo fizično sprejemljiva za najširše množice. Seveda so modreci trdili, da je kaj takega nemogoče, saj učenje te veščine traja desetletja in se začne že v mladih letih. Uradniki so spodbudili domišljijo mojstrov s tem, da so jim onemogočili odhod, dokler niso razvili preprostejše forme 24 figur.

Tako so na Kitajskem, v začetku nekoliko pod prisilo, množice začele odpravljati napetosti v telesu s figurami tai čija. Sčasoma so gibi, ki ob daleč še najbolj spominjajo na neko vrsto baleta, postali tako priljubljeni, da so pripotovali celo v Slovenijo. V Luxunu si učitelja "stanja celovite telesne budnosti in pozornosti" izberete za malo več kot tisoč tolarjev na mesec in lahko neomejeno vadite že od pete ure zjutraj kar tako, s palico, pahljačo ali mečem. Rezilo na videz resnega orožja gre po potrebi v ročaj kot kakšen zložljiv dežnik. Gre namreč za vadbeni meč, s katerim se nihče ne ureže.

Piše: Borut Peterlin