Bolj ples kot gimnastika

Korenine breaka je treba iskati nekje med Brazilijo, kjer so črnski sužnji trenirali samoobrambo v obliki plesa, imenovanega capoeira (ta se širi po vsem svetu hkrati s svojim potomcem b-danceom), ter getovskim svetovnim nazorom ameriških mest, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ponudil gang kot obliko uličnega preživetja. Nekje sredi nasilja band v Bronxu so se pojavili trenirkarji, ki se niso pretepali, ampak so spopad (posamično ali v skupinah slikovitih imen) opravili z nakazanimi gibi kot pri capoeiri. Kdor je bolje plesal, je bil zmagovalec. Vprašanje je, ali se je fizično stanje plesalcev zaradi tega kaj izboljšalo v primerjavi s prejšnjim, ko so se tolpe še spopadale. Resda niso več tvegali krogle ali podplutb okrog oči, toda plesalci med akrobatskimi gibi (posnetimi po Bruceu Leeju in Samuelu L. Jacksonu) radi precenijo svoje telesne sposobnosti za vrtenje na glavi, hrbtu ali rokah. Ko telo z vso težo telebne na beton ali asfalt, ne zaprede od ugodja, in preden postaneš brejker oziroma b-boy, si že dodobra polomljen. »Prej ko začneš, bolje je,« je s športno logiko postregel Woody iz ljubljanske skupine Sweet With Style (SWS), ko sva opazovala enega izmed brejkerjev z mencajočimi nogami in mavcem na roki. »Starejši ko si, več je tega.«

Piše Tomica Šuljić