Z izobešanjem zastave spoštuješ samega sebe

Najhujši nasprotniki vašega predloga slovenskih državnih simbolov trdijo, da je predlagana zastava preveč podobna ameriški. Se vam res zdi tako?
Če bi bila tako zelo podobna ameriški zastavi, je sploh ne bi poslal na natečaj. Vendar je popolnoma normalno, da so tudi take reakcije, po svoje čustvene reakcije. Toda samo pomislite – katera zastava pa je čisto samosvoja? Vse so si nekako podobne. Ker obstajajo pravila delitve ploskev, osnovnih barv, je prostor oblikovanja zastav zasičen. Pač tudi za zastave velja, da kdor prvi pride, velja za izvirnega. Mi smo prišli med zadnjimi. Zato sem začutil, da samo barve niso dovolj za našo prepoznavnost. Zato je bila potrebna vizualna kompozicija, ki poleg barv podaja tudi simbol, ki pa ni nujno grb.

Kaj pa primerjava z jugoslovansko zastavo – češ da ste namenoma obrnili barve tako, da si sledijo modra-bela-rdeča, kar je bila barvna kombinacija jugoslovanske zastave?
Vsi imajo pravico drezati in potiskati prst v rebra. Toda vsak, ki se izraža na tak način, naj vzame v roke atlas sveta in naj se prepriča o podobnostih med zastavami. V vsakem drugem kontekstu so to le demagoška merila. Sicer pa spet poudarjam – v mojem predlogu je primarna, vodilna bela barva, na kateri se pozna sled. Tako sem dal največjo težo beli barvi. Če pa kdo želi videti vrstni red modra-bela-rdeča, tudi prav.

Piše Mateja Hrastar