Potrpi malo, zagotovo pridem

Kako vsakdanji del srbskega življenja so postala pokopališča, je vidimo v zadnjem filmu Srđana Dragojevića Rane. Začne in konča se na enem od beograjskih pokopališč. V enem prvih prizorov tega filma v njuno nepokvarjeno otroštvo nenadoma zareže prizor histeričnega pozdravljanja tankov na poti v Vukovar. V tem prizoru se še golobrada in vsa mozoljasta igrata vojno; prav tako na pokopališču. Skrivata se za kamnitimi križi in lovita med gomilami. Sredi filma sta že krimogena viteza asfalta v Miloševićevi Srbiji, ki kleca pod bremenom sankcij, in maščevalno obračunata s svojim mentorjem Norim Kuretom, starejšim, izkušenim, že propadajočim kriminalcem, ki ju je uvedel v svet srbskega podzemlja. Nori Kure leži na grobu, poraslem s plevelom, za pasom ima pištolo, glavo naslanja na prevrnjen nagrobnik, na katerem so razvrščene pločevinke heinekena. Zadet je in skoraj ne čuti bolečine, ko mu njegova varovanca na telesu ugašata ogorke. Na koncu filma pa se glavna junaka, mladoletna kriminalca Pinki in Švaba, po silovitem medsebojnem obračunu poslovita od življenja med tujimi nagrobniki.

Dragojevićeve Rane v opisanih prizorih predstavljajo esenco srbskega kiča 90. let – gre za svet, v katerem je normalno, da se vse razkraja, in to do najbolj cinične in najperverznejše stopnje. Realnost pa ni nič drugačna od filmske podobe. Razni kriminalni botri po smrti živijo tako kot za življenje.

Piše Goran Tarlać