Mister Hawaiian Tropic

Njegova pot se je začela na morju. Pet let je delal kot pomorščak na ladjah Splošne plovbe in že takrat kazal poslovno žilico, saj se je dalo na tako velikih ladjah veliko stvari iz revne Afrike drago prodati v bogati Italiji. Po petih letih je ugotovil, da je biti pomorščak prenaporno, zato se je odločil za drugo pot. S privarčevanim denarjem je kupil stroj za izdelovanje slik v eni uri in ga postavil v Opatiji. Po eni sezoni se mu je prevažanje iz Portoroža v Opatijo zdelo prenaporno in je aparat prodal. Z zasluženim denarjem in z nekaj sposojenega je kupil parcelo v bližini Kopra. Po nekaj mesecih jo je drago prodal in zasluži več kot 200.000 nemških mark. »Takrat sem mislil, da imam toliko denarja, da mi ne bo treba nikoli več delati. Mislil sem, da sem dosegel vse v življenju. Po enem letu dragih žurk in neumnosti sem moral prodati zvočnike v avtu, da sem imel za hrano. Tako neumen sem bil,« razlaga Hrvatič. In dodaja: »Takrat sem se odločil, da česa takega ne bom nikoli več doživel.« Priložnost je videl v pri nas, takrat še v Jugoslaviji, malo znanih avtomatih za poker. Izkazalo se je, da je to zelo donosen posel, saj je bilo vse več gostiln in barov, ki so povpraševali po njegovih avtomatih. Z gostilničarji, ki so dajali prostor, si je delil dobiček pol na pol: »Imeli so garancijo, da ne bodo šli v minus, saj sem jaz poravnal visoke dobitke igralcev, poleg tega pa niti niso vedeli, kje se kupijo avtomati.« Priznava, da je bila ta dejavnost takrat pravno nekako pollegalna, saj niti policija ni vedela, ali je dovoljena ali ne. Policisti so izvajali racije, nosili avtomate iz gostiln in jih morali potem vračati, ker ni bilo pravne podlage za zasege.

Piše Aleksandar Mićić