Umazani ljudje s severa

»Ljudje s severa so umazani,« je dejal lastnik majhne pisarne s telefonom in z internetom v razvpitem letovišču Negombo. »Tako kot Indijci,« je dodal. »Zelo nevarni ljudje,« mi je zaupal, »teroristi.« Kar sem slišal, je bila le ljudska različica rasizma, ki je na Šrilanki institucionaliziran že od leta 1956. Takrat je, s prvo ustavo po razglasitvi neodvisnosti, uradni jezik postala le singalščina. Tamilski jezik je bil zapostavljen, možnosti za zaposlitev dvomilijonske tamilske manjšine odvisne od znanja tujega jezika in poznavanja tuje pisave. Leto 1972 je prineslo še zakonsko omejitev vpisa na univerze, tamilski dijaki so za vpis potrebovali višje ocene od singalskih. Budizem, ki mu, razen nekaj kristjanov, pripada 18-milijonska singalska večina, je bil povzdignjen v državno religijo, katere privilegije je dolžna varovati in negovati država. Mirni tamilski protesti v gandhijevskem slogu, civilna neposlušnost – satjagraha – v obliki protestnega sedenja pred javnimi ustanovami in gladovnih stavk, so se navadno končali s treski puškinih kopit ob glave demonstrantov. Prizadevanja tamilskih političnih strank za reforme, zahteve po federalizmu so znova in znova naleteli na gluha ušesa in nasilje singalske večine.

Piše Aleš Kocjan - Kocka