Intervju: Boris A. Novak

Posledica tega, da se niste rodili v Sloveniji, je bila, da niste bili slovenski državljan ...
Pravzaprav sem to po naključju ugotovil po rojstvu drugega otroka, leta 1987. Takrat sva z ženo nenadoma dobila pismo z ljubljanske kresije. V tem pismu je bilo vprašanje, ali želiva, da bo otrok srbski ali slovenski državljan. Takrat smo vsi skupaj ugotovili, da obstaja kategorija, ki se ji reče republiško državljanstvo, ki je bila utemeljena preprosto na kraju rojstva in je, domnevam, mnogim ljudem zagrenila in najbrž tudi onemogočila normalno življenje po razpadu nekdanje skupne države. Kolikor vem, je to tudi kategorija, ki je bistveno vplivala na to, da mnogi med t. i. izbrisanimi niso bili obravnavani enako kot njihovi sodržavljani in sodržavljanke, ki so bili rojeni na ozemlju nekdanje Socialistične republike Slovenije.

Kaj sta naredila?
Vsi skupaj, tudi oba moja brata in starša, smo se odločili, da zaradi praktičnih razlogov uredimo to zadevo in zaprosimo za slovensko državljanstvo. Vendar pa moram povedati, da na kresiji, kjer smo to urejali, niso bili preveč prijazni. Prišli smo namreč brez očeta, ki je bil takrat bolan. Prisilili so nas, da smo ga v hudi vročini pripeljali s seboj, zgolj zato, da bi pred njimi podpisal tiste listine. Očitno niso bili zainteresirani za to, da bi nas vpisali v tedanje slovensko republiško državljanstvo.

Ko sem kasneje spremljal pretresljive zgodbe izbrisanih in tudi analize razlogov, kako je do tega prihajalo, sem ugotovil, da je bil eden izmed bistvenih problemov, da so bili tisti, ki niso imeli tukajšnjega republiškega državljanstva, avtomatično obravnavani kot neka manjvredna kategorija. Zdi se mi, da se je zgodila velika diskriminacija: tisti, ki so bili Neslovenci, in tudi tisti Slovenci, ki niso bili rojeni v Sloveniji, so prejeli poziv, naj zaprosijo za novo državljanstvo, medtem ko je velika večina prebivalstva dobila slovensko državljanstvo avtomatično. Očitno je prišlo do diskriminacije na etnični ravni, ki je seveda nesprejemljiva za demokratične družbe. Celo na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, ki gotovo nista v enaki meri demokratični kot Slovenija, so vsi prebivalci morali zaprositi za državljanstvo, ne glede na svoje etnično poreklo. Pri nas pa je bila ta skupina ljudi, ki so bili po poreklu iz nekdanje Jugoslavije, prisiljena v to, da zaprosi za državljanstvo. To možnost so mnogi izkoristili, določena skupina pa iz različnih razlogov žal ne, pri čemer je treba poudariti, da je bil rok za urejanje teh zadev nenormalno, nečloveško kratek, posebej ker je v tem času izbruhnila vojna na Hrvaškem, začenjal se je krvav konflikt v Bosni in Hercegovini in je bilo izredno težko priti do dokumentov po občinah, kjer je divjala vojna.

Piše Jani Sever