Ljubi diktator

So to znaki sindroma titoljubstva? Verjetno ne, ker se to ponavlja iz leta v leto že vse od njegove smrti. Letos smo postali le bolj pozorni na povsod prisotne Titove podobice, ker so nas nacionalni dušebrižci opozorili, da morebiti pa to ni najbolj evropsko. Saj veste – za prvega maja je nad Prodijem in Ropom sijal napis Naš Tito. Na Sabotinu. Ta isti napis, ki so ga po »revoluciji« želeli skriti tako, da bi ga preprosto zaraslo grmovje. A glej ga, zlomka – kadarkoli je bilo zelenje na tem, da prekrije »sramotne« črke, so se našli »gverilci« in ga očistili. Tudi na dan vstopa Slovenije v Evropo. Še huje – po Primorski so se pojavili še drugi, mnogo let pozabljeni napisi Titu. Denimo na Kokoši nad Lipico, napis, ki se ga vidi iz Bazovice, te rak rane italijansko-slovenskih odnosov. Provokacija? Zajebancija? Ali to, kar je v reviji Ampak o obnovi napisov zapisal Jože Možina: »natančen podatek o razumski šibkosti, politični zaplankanosti, pa tudi moralni dekadenci vplivnega dela obmejne slovenske javnosti in politike«?

Pišeta Mateja Hrastar in Vanja Pirc