Za domovino in Evropo

Šla sva naprej po gozdni cesti in se deset minut stran od romske vasice znašla na prizorišču največje domobranske spominske slovesnosti, kjer se je ob najinem prihodu že začel glavni dogodek dneva – »petnajsta obletna maša za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja«. Maševal je upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko. Tisti, ki nismo bili priča ne domobranskim ne komunističnim grozotam in smo nekdanji sistem spoznali skozi njegov razpad, smo bili ob poslušanju Perkove pridige nemalo presenečeni – koliko gneva je navkljub preteklim šestim desetletjem ostalo v srcih in glavah prisotnih domobranskih simpatizerjev. »Mnogi med temi žrtvami so pravi mučenci: zaradi vere, obrambe svojega življenja in obrambe krščanskih vrednot slovenskega naroda so se uprli nasilni komunistični revoluciji. Res je, da niso imeli druge izbire, kakor da se opro na drugo, prav tako totalitarno silo. V zmedenih časih, kakršni so bili med 2. svetovno vojno, človek ne more v celoti zajeti globinskih tokov zgodovine, vendar so nekatera dejstva očitna: naši fantje se niso hoteli borili za zmago nacizma, ampak za svojo svobodo,« je pridigo začel nadškof v pokoju Perko in v nadaljevanju eksplicitno ovrednotil komunizem kot večje zlo od nacizma, saj so se po njegovem domobranci »borili proti najtemnejši sili 20. stoletja, proti terorju komunistične partije, ki je žrtvovala za svojo zmago na desetine milijonov človeških življenj po vsem svetu: majhen delček teh žrtev so tudi tukaj pobiti slovenski možje in fantje«.

Piše Siniša Gačič