Damir Šagolj

Za Pulitzerjevo nagrado so vas nominirali zaradi fotografije ameriškega vojaka z dojenčkom v naročju. Ta fotografija je predvsem v ZDA doživela nepričakovan uspeh. Uporabljali so jo v propagandne namene, češ, poglejte kako nežni in dobrosrčni znajo biti naši vojaki. Se vam zdi, da so zlorabili vaše delo?
Za to fotografijo sem dobil številne nagrade in celo nominacijo za Pulitzerjevo nagrado. To je zanimiva fotografija, ki dokazuje, kakšno moč ima lahko fotografija. Sliko sem posnel na najboljši možen način. Nisem se hotel vmešavati v situacijo in sem jo posnel od daleč, s teleobjektivom, s katerim sicer slikam zelo redko. Zgodilo se je, da je do neke nadzorne točke prišla neka iraška družina. Začelo se je streljanje, nihče ne ve, kdo je začel. Vojna pač. Njihov avto se je znašel v navzkrižnem ognju, Američani so ga rešetali kakšnih deset minut iz vsega možnega orožja. Pri tem so ubili mamo, ranili in ubili nekaj hčerk, očeta ranili na treh mestih … Menda so sicer začeli streljati iz avtomobila za njimi. V seriji je nekaj pretresljivih fotografij, kako oče vidi mrtvo ženo in objema svojo ranjeno hčer z izbitim očesom.

Fotografija dojenčka, ki ga pestuje vojak, pa je v nasprotju z njimi prav prisrčna.
Fotografijo z otrokom so vzeli iz konteksta in jo objavili tako rekoč na naslovnicah nacionalnih in lokalnih medijev, češ, poglejte, kako naš vojak v rokah drži iraškega otroka. Postavili so jo v kontekst, ki jim ustreza. Po objavi te fotografije sem dobival nešteto nenavadnih klicev in sodeloval pri številnih diskusijah. Iz največje ameriške revije People z naklado 22 milijonov so mi telefonirali in me spraševali, ali ima ta ameriški vojak tudi otroka, kaj je čutil ob tem in podobne stvari. Nič pa o tem, kaj se dogaja s prizadetim otrokom, ki so mu ubili mamo in prerešetali očeta. Meni je sicer všeč, da je ta fotografija najbolj prodajana fotografija iz Iraka, pa čeprav jo Američani izkoriščajo po svoje, drugi del sveta pa jo interpretira po svoje.

Piše Gregor Cerar