Če bi vsak pojedel vse, kar je pobil ...

Toda pojdimo lepo po vrsti. Nekoč, že pred mnogimi leti, sem se po nekem naključju, katerega vzrok mi je že izhlapel iz glave, znašel na nekakšnem sprejemu pri tovarišu Stanetu Dolancu. To je bil obilen, rekel bi celo precej masten možak, obložen s tistim trdim in kompaktnim salom, ki je lasten hlastnim jedcem, na videz preprostega in klenega značaja, torej mož, ki se zna s slehernim podeželskim očancem pogovoriti odkrito in v njegovem jeziku, a brez dvoma jako prebrisan in bržčas celo nevaren tič, saj je bil med kupi vse mogočih visokih političnih funkcij tudi osebni tajnik našega najznamenitejšega oblastnika, samega maršala Josipa Broza, in celo notranji (policajski) minister bivše Juge. Bil pa je tudi strasten lovec in gobar. In tako sem na tistem sprejemu osamljen skromno ždel v nekem kotičku in srkal žganjico, tu pa tam pa mi je celo uspelo, da sem s kakšnega pladnja piknil kolešček merjaščeve suhe salame ali medvedove gnjati. Tam na sredi pa je veliki lovec, obkrožen s svojimi očaranimi političnimi lakaji, sesljajoče in nekako cmokljajoče (baje je imel manjšo govorno napako ali nekega podobnega hudiča) obujal svoje lovske dogodivščine. Včasih je zašel tudi v teorijo zelene bratovščine ter se lotil celo etičnih vprašanj. Približno takole je razpredal: »Ha, ljudje menijo, da naj bi bilo bistvo lovstva v tem, da samo skrbimo za nesrečno, vsepovsod ogroženo divjad, recimo, da ji v trdi zimi nosimo na krmišča seno in koruzo ali jo varujemo pred ubijalskimi raubšicarji in tolpami pobesnelih klateških psov. Toda prava srž je drugje. Mi smo namreč ljudje, v katerih še ni zamrl progon prvinskega lovca, ki se v borbi za preživetje vedno znova podaja v sovražno mu naravo.« ...

Piše neki v tuje pustolovščine zasanjani skromni uradnik, Blaž Ogorevc