Matej Lahovnik
Leta 2000, ko je nastajala koalicijska pogodba, ki je predmet interpelacije o delu vlade, ste pisali doktorat. Kdaj ste koalicijsko pogodbo prvič resneje prebrali?
Takrat sem bral, kaj so poročali mediji. Zanimalo me je tisto, kar zanima običajnega državljana. Torej osnovna načela. Nekoliko več me je ta reč zanimalo, preden sem postal minister. V politiko sem sicer padel kot z neba, aprila letos. Še marca letos sem na posvetu pri predsedniku republike sodeloval kot naključni strokovnjak.
Kot fakultetni učitelj.
Politika med ni pretirano zanimala, poslancev nisem poznal. Ko sem prišel v državni zbor, sem se moral najprej pozanimati, kdo je kdo.
A vam je rojak Kavtičnik pomagal in predstavil ljudi.
Še vedno se imam za političnega outsiderja, nisem kak star politični maček. Kakšne politične kalkulacije me niso zanimale; menda se je to dalo razbrati tudi iz mojih nastopov.
Koalicijsko pogodbo ste morali, ko je bila vložena interpelacija, vendarle natančneje prebrati. Interpelacija sicer govori o delu vlade, hkrati pa o koalicijski pogodbi. Ne glede na to, da to ni eno in isto, me zanima, ali ste med branjem koalicijske pogodbe v njej našli reči, ki so vas navdajale z dvomom?
Tole izhodišče se mi zdi problematično. Janša vlaga interpelacijo o koalicijski pogodbi, saj je to zaveza med partnerji. To je nekako tako, kot če bi jaz problematiziral sosedovo zakonsko zvezo in bi naokoli govoril, da ta zakonska zveza ni dobra. Ali pa, da je škodljiva za lokalno skupnost. Tako je tudi interpeliranje koalicijske pogodbe problematično početje. S tem interpelaciji daje izključno politično dimenzijo. Interpelacija se lahko vloži na delo vlade. Res je sicer, da koalicijska pogodba do neke mere predstavlja temelj na sestavo vlade. Vendar ima vlada svoj program. Ko sem pozorno bral interpelacijo, sem bil presenečen zaradi napak. Hkrati so zadeve precej pomešane. Navajajo, denimo, da poročil o uresničevanju strategij ni. Urad za makroekonomske analize vsako leto izdela poročilo o razvoju. Morda je v Sloveniji narobe, da takšna poročila niso predstavlja z vsem pompom. V ZDA predsednik vsako leto januarja nagovori ljudstvo, bere poročilo naciji. Med velikim spektaklom poroča, kaj je bilo narejeno. In potem merijo, kako je reagiral kongres.
Piše Ali H. Žerdin