Vrelci nevidnega dobrega

Tako glede marketinške zastopanosti na internetu kot glede konkretnega zaračunavanja storitev je zadeva daleč najbolj resno zastavljena v Tunjicah pri Kamniku, kjer so bili gejzirji zdraviliščne energije prvič odkriti spomladi 1998, ko je gospod Drago Vrhovnik sredi hoste ves dan kopal mivko. Možak, ki so ga – posledica športne poškodbe – prej celo desetletje peklile sila neprijetne bolečine v rami, se je zvečer zopet pripravil na težko, spanca lahko noč, a glej ga, zlomka, v meglice sladke pozabe je utonil kot dojenček. Bolečina je kljub celodnevnemu prenaprezanju izginila kot snežinka v peklu. Naslednji dan je na isti lokaciji med sedenjem v bagru po okončinah začutil migracije povsem namišljenih mravljincev, in ko je združil dve in dve, mu je postalo prvič jasno, da se dogaja nekaj nenavadnega; občutek je bil nemara podoben tistemu, ki je prestrelil Johna Travolto v filmu Phenomenon, le da se za slovensko različico potem vse skupaj ni končalo niti približno tako tragično, vsaj za zdaj ne. Sam ni imel pred tem dogodkom prav nobenih bioizkušenj, je pa sestra poznala neko gospo, ki »vidi« energijo. Nemudoma so jo pripeljali na lokacijo in prva stvar, ki jo je navdušeno izjavila, je bila: »Saj tu vendar vse žari!!!«

Piše Jure Aleksič