Gregor Golobič

Bliža se 2. oktober, ki ste si ga določili za odhod s funkcije predsednika sveta LDS. Vse skupaj malo spominja na Živadinova.
Če prav razumem, je njegov projekt, da se bo izstrelil v vesolje, in to nepovratno. Sam ne mislim narediti nič nepovratnega, čeprav tudi postati zvezda, kot nam v kampanji poje Vlado Kreslin, ni kar tako. Rekel sem že, da ne izključujem možnosti, da bi se resno angažiral v politiki čez dva, tri ali več mandatov, na stara leta ... Za zdaj pa se moja precej stara odločitev, da se resno preizkusim na drugem področju, ni spremenila. Nasprotno, za to imam vedno več argumentov. Ne le glede smiselnosti odhoda zame osebno, ampak tudi za LDS. Med kampanjo vse bolj ugotavljam, da sem zrel - kot bi rekel Brecht – za najboljšo izjavo najboljšega birokrata: »Postal sem odvečen!« V zadnjih mesecih se je v LDS formirala ekipa, ki me v resnici ne potrebuje, kvečjemu bi jih lahko oviral: Lahovnik, Cerarjeva, Pavliha, Cvikl, Vajgl ... Če bi bil zraven kot kakšno sidro preteklosti, bi jih oviral, omejeval neko inovacijo, ki jo prinašajo, energijo, ki ni rutinirana.

Vaše odhajanje traja že dolgo. Najprej ste se umaknili, potem ste se vrnili, najprej ob izbrisanih, potem ob Ultri in sedaj ste aktivni v kampanji ...
To je res. To moje odhajanje nikakor ni primeren recept, kako je treba oditi. Kako se to dela, je pokazal Bavčar. Za to, da pri meni traja dlje, je več razlogov. Najprej sem bil potegnjen nazaj v predsedniško kampanjo in v vse, kar je bilo povezano s tranzicijo v LDS po Drnovškovem odhodu. Tudi kasneje mi je bilo pretežko zaloputniti vrata pred množico raznoterih obiskov, vabil ter takšnih ali drugačnih klicev kolegov in dovčerajšnjih sodelavcev, ki so želeli, da njim in stranki pomagam še na teh volitvah. Vdal sem se deloma zato, ker nisem zmogel reči ne, deloma pa tudi, ker so me k temu prisilile zunanje okoliščine, kot je npr. »interpelacija«, ki si jo je nad menoj v svojem brutalnem slogu privoščil Janša, ter seveda škandalozno zapletanje zgodbe o izbrisanih, ob kateri sem se zamislil, saj pri njej ne gre »le« za spoštovanje temeljnih pravic, ampak tudi za brezsramen poskus retroaktivnega izbrisa tiste širine, na kateri sta temeljila soglasje in legitimacija osamosvojitve.

Piše Jani Sever