Bitka pri Turjaku

Kaj ste vedeli kot otrok o svojem očetu?
Imela sem krasno mamo, ki nas je vzgajala v svetu, ki nam je bil takrat sovražen. Rojena sem bila tistega leta, ko so ubili očeta. Otroci smo ves čas vedeli, da so očeta ubili na Turjaku. Vsako leto smo 21. septembra hodili v Ljubljano, kjer je pokopan, najsi je bilo leta petdeset, šestdeset ali pa sedemdeset. Vedeli smo, da je bil oče ubit, mama pa nam je privzgojila lik očeta humanista, ki je pomagal vsakomur, ki pa je bil nepravi trenutek na nepravem kraju. Pripovedujem vam zgodbe, ki so me obdajale, sama dejstev nisem nikoli preverjala, ker tega nisem hotela brati. Oče je bil iz bogate družine, ki je padla v revščino, in potem ko je v bedi doštudiral in si kot vaški zdravnik komaj opomogel, je prišla grožnja komunizma, da mu bo znova vse vzela. Uspelo mu je priti do svojega avtomobila že leta 1941, tega so mu potem sicer rekvirirali. To je bila moja razlaga njegovega strahu pred komunističnimi idejami. Drugi razlog je bil, da je živel v majhni vasi, kjer so bili pomembni ljudje zdravnik, učitelj, notar in župnik. Vsi razen župnika so umrli na Turjaku. Torej so se bali mnenjskih voditeljev. V hiši, kjer smo imeli stanovanje, je živel tudi zdravnik italijanske vojske, ki je prijateljeval z mojim očetom. Nekoč so poklicali očeta k neki porodnici v oddaljeno vas, ko pa je prišel tja, je videl, da je rodila že pred dnevi; v resnici so ga pripeljali k ranjeni partizanki. Oskrbel jo je. Ko se je vrnil v Velike Lašče, mu je italijanski zdravnik povedal, da je nekdo obvestil Italijane, da je pomagal partizanki in da je moral iti preverjat. Dejal mu je: »Nekdo vam streže po življenju. Jaz vas ne bom izdal. A pazite se. Če hočete, vas spravimo v Italijo v konfinacijo.« ...

Piše Bernard Nežmah