Intervju

Ali veste, da ste funkcionar, ki je v tej stavbi najdlje od vseh?
Ja, res je tako, tukaj sem skoraj četrt stoletja, od leta 1982, ko sem imel pisarno kot vodja slovenske delegacije v zboru republik in pokrajin. Od takrat pa do danes se je način dela zelo spremenil, leta 1990, ko sem zapuščal položaj predsednika skupščine, je ves aparat tedanjega slovenskega parlamenta štel okoli 130 ljudi, danes je vseh ljudi približno štirikrat več. Ne trdim, da je velik del nepotreben, vseeno pa mislim, da je kaj tudi neracionalnega. Sicer pa so ustaljene predstave o tem, kako naj bi bili delali nekoč, neobjektivne. Tudi nekoč smo imeli zelo težke in trde boje, sistem dela je bil takšen, da smo iskali rešitve vse do tedaj, dokler ni bilo soglasja.

V politiki ste že četrt stoletja, gotovo imate veliko izkušenj, izid volitev ste potemtakem pričakovali?
Presenetil me ni, nisem pa ga bil vesel. Prvi trenutek sem si, pa čeprav navadno ne reagiram čustveno, rekel: »No, pa smo tam.«

Kje?
V nobeni tragediji, v zmagi desnice. Pred volitvami je imela ZLSD tri cilje: enak ali boljši izid, ostati tretja najmočnejša stranka in zagotoviti dovolj glasov, da bi levosredinska vlada nadaljevala mandat. Od teh ciljev smo dosegli le enega, ostali smo tretja najmočnejša stranka v parlamentu, v primerjavi z LDS nismo izgubili toliko poslanskih mandatov, a v Sloveniji bomo imeli desno vlado.

Piše Jure Trampuš