Kjer ni konca delovnega dne

"Pri ustanavljanju prve hiše je bilo za sovaščane težko," je razložila odgovorna za skupnost Mateja Tomšič, "ker ljudje niso vedeli, kaj lahko od take 'ustanove' pričakujejo. Bilo jih je strah hrupa, nasilja … Na začetku so naši ljudje šli od hiše do hiše, se srečali s sosedi, jim predstavili skupnost. To je vplivalo na to, da je danes skupnost v vasi sprejeta. Naš Stane je recimo član Kulturnega društva Zbilje in glavni fotograf, eden od kmetov pa nam daje mleko zastonj …"

Preden je Mateja prišla v slovensko Barko, je živela v francoski skupnosti: "Mnoge navade so iz Francije, a se pri nas brusijo in spajajo s slovenskimi običaji. Poleg tega ima vsaka skupnost svojo identiteto, tako da se ta sedaj v drugi hiši šele oblikuje."

Recimo, ko slovensko Barko obiščejo Francozi, se čudijo, ker v hiši hodijo v copatah. "Pri njih je pač navada hoditi v čevljih." Danusia Kry¶, ki se je v novo hišo slovenske skupnosti Barka pripeljala iz Poljske, pa je opazila, da njeni rojaki drugače izražajo vero. "Saj tudi tukaj molimo," je dejala, sedeč na kavču pod leseno podobo angela, "a pri nas je tradicija veliko močnejša." Mašo v hiši vodi vsako sredo duhovnik iz Dravelj. V sami Barki pa je v "starem" domu tudi kapela, kjer si vsak lahko vzame čas za molitev in naveže stik z Bogom.

Piše Ksenja Hahonina