Intervju

Mićo Mrkaić je diplomiral iz fizike na Univerzi v Ljubljani, nato je šel v Pittsburgh, kjer je doktoriral iz ekonomije na Carnegie Mellon University. Pet let je delal kot profesor ekonomije na univerzi Duke v Severni Karolini, zdaj pa je zaposlen na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Raziskovalno se ukvarja z numeričnimi metodami v ekonomiji, piše pa tudi tedenske kolumne za Finance.

Kakšna naj bi bila sestava tega organa, ali naj bi v njem sedeli bolj podobno ali bolj različno misleči ekonomisti?
Seveda bodo v svetu različno misleči. O sestavi sicer še ne morem govoriti, niti o imenih, vendar podobno mislečih ekonomistov niti ne bi mogli dobiti.

Do kod so te razlike v pogledih znotraj sveta še smiselne oz. produktivne?
To je težko reči vnaprej. Težko je konec koncev vedeti, kakšne razlike se bodo pojavljale pri različnih problemih. Vsekakor pa je lizbonska strategija eden glavnih ciljev, ki ga poudarja vlada. To je eden glavnih ciljev našega gospodarskega razvoja. Kdor ima za jedro razmišljanja lizbonsko strategijo, je dobrodošel.

Bi bil Dušan Mramor denimo lahko član tega sveta?
Glede na to, kaj govori o pomeni skupne faktorske produktivnosti in da se zaveda pomembnosti lizbonske strategije, bi bil lahko.