Uničevalci smrti

Miljenko Vahtarić, pomočnik glavnega direktorja organizacije HCR (Hrvaški center za razminiranje), meni, da je njihov novi nacionalni načrt precej realnejši: »V prihodnjih treh letih naj bi končali deminiranje hiš, vrtov in infrastrukture, do leta 2009 naj bi očistili obdelovalne površine, pašnike in travnike ter gozdove, vendar le tiste, ki so neposredno pomembni za ljudi. Vedeti moramo, da pokrivajo gozdovi nekaj več kot 50 odstotkov površine, za katero sumimo, da se na njej skrivajo mine.« Na Hrvaškem je bilo leta 1996, ob koncu vojne, sumljivih približno 13.000 km2 površine, zdaj jih je še nekaj več kot 1100 km2.

V Bosni so številke še bolj strah zbujajoče tudi zato, ker mine niso bile razvrščene v klasičnih minskih poljih kot večinoma na Hrvaškem, temveč so bile, oziroma so še, posejane brez 'vsakega reda'. Pred minerji niso bila varna niti mesta. Spomnimo se kultne skupine Nadrealistov, sarajevskih komikov, ki so na začetku vojne v obleganem Sarajevu izgubili bitko s pridelovalci paradižnika in so bili prisiljeni posaditi »travo« na minskem polju, s katerim je Unprofor zavaroval sedež svojega poveljstva v središču mesta. Res je, da so vsi vedeli za govorice, da je tam minsko polje, vendar se je Nadrealistom takrat še zdelo nemogoče, da bi bil kdo tako nor, da bi postavil mine vse do roba pločnika ene izmed najprometnejših sarajevskih ulic. K sreči so jim policisti še pravočasno preprečili žetev »pridelka«, saj bi se stvar lahko končala precej neprijetno.

Piše Meta Krese