Oranžna zmaga

»Policisti nas niso napadli, ker smo bili dobro pripravljeni. Enostavno so se ustrašili,« je zatrdil Maksim Krukovskij, eden od vodij v taboru protestnikov. Zaradi več plasti oblačil in rdečega nosu je bil triintridesetletni poslovnež prej podoben oranžnemu sneženemu možu kakor pravemu revolucionarju. Na Majdanu – srcu pomarančne revolucije – je od začetka. »Najprej smo postavili dvajset šotorov in sprejemali vse, ki so želeli nastopati proti goljufijam na volitvah. Sedaj je približno 1500 šotorov in ne spuščamo ravno vsakega.« Ker so v taboru zastonj hrana, zdravniška pomoč in oblačila, je preveč takih, ki bi se gibanju radi pridružili iz nerevolucionarnih razlogov. Tabor obdaja nižja ograja, ob kateri približno meter vsaksebi stojijo po eden ali več oranžnih varnostnikov, ki so hkrati pometači cest, agitatorji, v glavnem pa člani skupine PORA, gibanja, ki je začelo revolucijo. »Bil sem neodvisni opazovalec na volitvah v Dnepropetrovsku,« je dejal premraženi osemnajstletni Sergej Včerašnjuk, eden od paznikov. »Ko sem ugotovil, kakšne goljufije so se dogajale na volitvah, sem se skupaj s kolegi z univerze iz Černevca odločil odpotovati v Kijev.«

Njegov kolega, tudi bruc in bodoči fizik, Anatolij Lesyk, je zelo ponosen, da je lahko v taboru. »Kot Juščenkov agitator sem gostoval v Pavlogradu. Ne boste verjeli, toda tik pred volitvami so mnogi Pavlograjčani z našo pomočjo prvič videli Juščenkov obraz. Takšna informacijska blokada je vladala v Ukrajini.« Pred pavlograjskim štabom idejnega nasprotnika Janukoviča so ga pridržali. »Rekli so mi, da sem se znašel v hudičevi riti! Bil sem tepen, a so se smejali, češ da sem lahko vesel, da sem še živ in da mi niso odvzeli potnega lista.« Zaradi političnega prepričanja je sprt z najbližjimi. »Moja mati že šest let živi v Rusiji, brat je tam že tretje leto. Ker so zaslepljeni od poročanja ruskih medijev, so za Janukoviča. Jaz sem za Juščenka, ker bi rad svoje videl vsak dan in želim, da bi dostojno živeli tudi v Ukrajini.« Če Juščenko ne bo zmagal, se bo preselil v Rusijo. »Saj tukaj ne bo normalnega življenja.«

Piše Ksenja Hahonina