Intervju

Kakšna je bila vaša izkušnja v bančništvu?
Svojo delovno pot sem začel v Centralni banki Jugoslavije, v času reform in restriktivne politike, ki je prisilila Markovićevo vlado, da je naredila neki prvi resni ekonomski program. Ta program je bil povezan z možnostjo, da bi že bivša Jugoslavija začela pogajanja s tedanjo Evropsko unijo. V teh letih smo v SLO začeli ustvarjati pogoje, da smo, ko smo ugotovili, da Markovićev program ne bo uspel, v soglasju z dr. Kranjcem in dr. Mencingerjem začeli pripravljati denarno reformo in osamosvojitveno zakonodajo. Sam sem sodeloval pri pisanju zakona o Banki Slovenije, izračunali pa smo tudi, koliko denarja je treba natisniti. Vse to je tedanja Narodna banka Slovenije pred plebiscitom predala finančnemu ministru dr. Kranjcu. Pri tem je bil pomemben dogovor, da denarja ne bomo menjali takoj 25. junija 1991. Odločili smo se pravilno, ker bi sicer 25. junija ljudje menjavali denar, kar bi bilo nerodno. Še hujši problem pa bi bil v tem, da je bankovec last države in dinar je bil last Narodne banke Jugoslavije. Če bi začeli menjati denar 25. junija, bi ti bankovci pristali v trezorjih Banke Slovenije, to pa bi bilo formalno gledano lahko izgovor, da bi Marković tanke poslal tudi na Slovensko cesto 35. Igor Bavčar je takrat to dobro razumel.

Zaradi različnega pogleda na delo v Centralni banki, ki jo je spomladi 1991 prevzel dr. Arhar, sem se odločil, da sprejmem ponudbo Svetovne banke. Odšel sem v Washington na njihov program, na katerem je kandidiralo kar nekaj Slovencev. Doslej sva bila izbrana Marko Voljč leta 1979 in jaz leta 1991. Dva meseca pred osamosvojitvijo mi je Lojze Peterle sicer ponudil mesto ministra za finance, vendar je bil moj pogoj za Demos nesprejemljiv - hotel sem namreč, da Marko Kranec postane podpredsednik vlade za gospodarstvo. To pa je bil že čas, ko so Kranjca in Mencingerja menjali zaradi nesoglasij glede privatizacije.

Kako to, da ste se vrnili v Slovenijo?
Šest let sem bil v Washingtonu in delal pri projektih Svetovne banke na Poljskem, Madžarskem, v Bosni in Hercegovini in v bivši Jugoslaviji. Potem sem bil pred družinsko dilemo, kje bodo odraščali otroci. Zato sem leta 1997 sprejel ponudbo tedanje uprave NLB, d. d., v sanaciji in začel voditi center za analize, raziskave in svetovanje v NLB. Pripravljali smo se na privatizacijo in začeli izkušnje, ki jih je imela NLB v času sanacije, prenašati na države srednje in jugovzhodne Evrope. Pripravljali smo se na morebitni nastop v širšem prostoru srednje in jugovzhodne Evrope.

Piše Jani Sever