Intervju

Vstop Slovenije v EU pomeni, da je slovenski narod prvič po skoraj sto petdesetih letih spet združen v eni državi. Kakšne možnosti oziroma nevarnosti to po vašem prinaša?
Ponuja se nam možnost načrtovanja skupne usode, vendar so ločeni deli bili doslej za slovensko politiko samo nekakšen dodatek, do katerega je čutila in čuti ne preveč prijetno dolžnost. Prav tako je javno mnenje o problematiki onkraj mej živečih slovenskih ljudi deloma nepoučeno, deloma je do nje brezbrižno. Ob takšnem položaju se človek sprašuje, kako bo ob odpravi mej matični svet okrepil zavest eksponiranih, saj bo, spet prav zavoljo odprave mej, ekonomska, kulturna in medijska aktivnost sosedov izrazito prevladujoča. Gre za bistveno vprašanje, ki pa ni videti, da bi ga resno jemali v poštev. Zgrešeno je namreč misliti, da bo Slovenija rešila svojo samobitnost, tudi če bodo asimilirana tista področja, kjer živijo slovenski ljudje zunaj njenih mej.

V kakšni luči vidite idejo evropskega regionalizma, ki naj bi segal prek meja nacionalnih držav? Kakšno je vaše mnenje o evroregiji, ki bi jo zamejevala »rapalska meja«? Kako vidite idejo o »slovenski evroregiji« s središčem v Ljubljani, ki pa bi obsegala še ozemlje Istre, Trsta in Koroške?
Rapalsko mejo je omenil Finijev predstavnik v tržaškem občinskem svetu takoj po vstopu Slovenije v združeno Evropo z zahtevo, da bi moralo omenjeno ozemlje postati dvojezično. Zato je sprejemljiva edino evroregija, ki bi zajemala slovenski živelj v celoti, tako tistega, ki živi v slovenski državi, kakor tistega zunaj nje. Vsako drugačno parceliranje bi bilo nova zaseda, prišli bi z dežja pod kap.

Piše Jani Sever