Srce v hlačah

Ob političnih učinkih ima film Srce v breznu tudi razpoznaven politični kontekst.

Kakšen je ta politični kontekst? V italijanskih vladajočih krogih imajo pomemben vpliv ljudje, ki se nočejo sprijazniti z dvema zgodovinskima dejstvoma. Prvič, Italija je bila fašistična država, fašistična politika je bila rasistična, fašizem je imel širokopotezne ozemeljske težnje, skupaj z nacizmom je fašizem začel drugo svetovno vojno. Fašizem je svojo brutalno rasistično politiko četrt stoletja prakticiral tudi na Slovenkah in Slovencih. Drugič: fašizem je bil med drugo svetovno vojno poražen, Italija pa je kapitulirala.

Kakšen pa je slovenski politični kontekst? Kako to, da dr. Rupel, čigar družina je bila sama žrtev fašističnega nasilja in je morala zapustiti Trst ter se preseliti v Ljubljano, vztraja pri načelu, da politični komentar umetniške stvaritve ne bi bil primeren? Zakaj se ne postavi na dve desetletji staro stališče Laibachov, ki ne dopušča sprenevedanja? Film, ki ga producira državna televizija, menda ni pesniška zbirka, ki razjezi partijskega sekretarja. Hipoteza – morda je tudi napačna – bi bila sledeča: kot da bi se nekateri slovenski politični krogi, ki so blizu vladi, težko sprijaznili z dejstvom, da so bile slovenske partizanske sile na strani zmagovite antinacistične in antifašistične koalicije. Ob tem takoj dodajmo, da se ta hipoteza ne nanaša na dr. Rupla. Zdi se namreč, da je zunanji minister v osebni zadregi. Po eni strani osebno zelo dobro ve, koliko gorja je fašizem povzročil Slovencem. Po drugi strani pa se drži načela sedanje vladajoče koalicije, da se predstavniki vlade ne bodo spuščali v diskusije, ki lahko nosijo ideološke implikacije. Ker bo 9. maja obletnica zmage nad nacizmom, bo časa za preverjanje hipoteze, ali ima del vladajoče politike resne težave s priznanjem dejstva, da je bilo partizansko gibanje del svetovne antinacistične koalicije, še dovolj.

Pišejo Ali H. Žerdin, Marcel Štefančič, Urša Matos, Andrej Medica