Intervju

V spreminjanju svojega obraza, v nedržanju svoje besede so Italijani mojstri. Ali ni v teh nacionalnih značilnostih nekaj zelo balkanskega?
Italijani so mediteranci. Mi smo glede tega, v smislu urejenosti, bolj pronemški. Takoj se razburimo, če je kaj drugače, kot je bilo dogovorjeno. A če bi Italijani v nas videli Nemce, bi bilo še dobro. Njih se vsaj bojijo, čeprav jih ne cenijo. Spoštujejo edino Francoze. Italija ima dva obraza. In enega od njiju predstavlja desnica, ki ves čas zganja nacionalizem. Mi smo v začetku napačno ocenjevali, da je vse to namenjeno ohranjanju volilne baze v Trstu. Po osamosvojitvi, ko smo prevzeli bilateralne sporazume, sta se na italijanskem zunanjem ministrstvu pojavili dve struji: ena je hotela z nami sodelovati na miren način, druga pa je hotela izkoristiti priložnost in je postavljala vprašanja premoženje, vrnitve ezulov v Istro in tako dalje.

Kako daleč je hotela ta desna stran?
Hoteli so, da vrnemo vse, kar je še v državnih rokah, kar ni bilo privatizirano, vso imovino italijanskih ezulov na koprskem. Ves čas je šlo za koprsko. Njihov interes je Istra in ne Primorska kot taka. Najprej so razmišljali o Istri, potem pa so začeli razmišljati naprej. Do Dubrovnika.

Na italijanski strani je bilo po vojni ob premoženje kar nekaj Slovencev – je slovenska diplomacija kdaj zahtevala, da se jim premoženje vrne?
Ne.

Zakaj pa ne?
Ne vem.

Ali ne bi bilo to dobro pogajalsko izhodišče?
Seveda bi bilo. Prvi italijanski ambasador v Jugoslaviji je, preden smo začeli ta pogajanja, rekel; dajte vse na mizo. Mi nismo dali na mizo ničesar, samo branili smo se.

Spraševala sta Jani Sever in Marcel Štefančič, jr