Intervju

Proti kultu voditeljev ni imun noben sistem. Ali lahko elemente čaščenja vidimo tudi v kultu Janeza Janše?
Ko je v LDS prišel Janez Drnovšek, smo ga pričakali z ovacijami. Zavil se je v svojo ekskluzivno odmaknjenost in nekje tam v višavah živel svoje vladarsko življenje. On in Kučan sta vsak po svoje lepo jadrala na starem valu kulta osebnosti. Upam, da so časi take zamaknjenosti v očete narodov minili. Malce nerodno bi bilo, če bi se nam spet zgodilo, da bi si izbrali kako ikono, ki bi nam mečkala zgodovino. Boljše je sočno bistro- in trdobučno interesno spopadanje v vsakdanjem konkurenčnem boju za obstanek.

Obsojate napise na Sabotinu ali Titov spomenik v Velenju?
Ne, to so lahko dobri strelovodi. Kjer je polarizacija, a strasti hladita pravni red in demokracija, pride do dokazovanja, popuščanja, novih spoznanj, morda tudi do kesanja in odpuščanja, celo konverzije. Megla se bo razkadila, računi poravnali. Tudi tako prerivanje lahko pripelje do tega, da se bomo bolj življenjsko opredelili do mnogih pomembnih osebnosti, dejstev, s tem pa tudi do prihodnosti. In če pridemo do tega, da nihče ne more biti nedotakljiva mrcina, je to že veliko. Sam spoštujem bolečino ljudi, ki jim je ogroženo razumevanje sveta, ki se jim razblinjajo iluzije, ki se jim, skratka, podira svet. Zato je od politične levice neodgovorno, da se noče opredeliti do svojih predhodnikov.

Piše Jure Trampuš