Intervju

Kdaj ste prišli v Vetrinj?
Na avstrijsko Koroško sem prišel v drugi polovici maja 1945 kot eden prvih članov skupine Friends Ambulance Unit (kvekerski mirovniški prostovoljci) in v Celovcu sem takoj izvedel, da obstaja taborišče slovenskih beguncev. Ker sem že poprej delal v begunskih taboriščih v Egiptu in Italiji, ker sem znal italijansko in nekaj srbohrvaško, so v britanskem štabu menili, da sem pravi za delo z Jugoslovani.

Kakšno nalogo ste imeli v taborišču?
Da olajšam življenje beguncem, da jih naučim potrebnih veščin. Moje prvo delo je bilo, da sem s skupino slovenskih taboriščnikov uredil sanitarne razmere, skopali smo latrine, da smo preprečili epidemije.

Kaj je bila prva slika, ki ste jo videli, ko ste prišli v taborišče?
Tabor je bil dobesedno pod milim nebom, ljudje so spali zunaj, vreme je bilo nestabilno. Bilo je očitno, da potrebujejo vsaj strehe, ki bi jih varovale. Med begunci je bilo dovolj gozdarjev, da so posekali nekaj dreves, olupili lubje in postavili lesena zaklonišča, ki niso prepuščala vode.

Piše Bernard Nežmah