Intervju
Približuje se novo šolsko leto, a vprašanja v zvezi z izobraževanjem romskih otrok ostajajo nerešena. O spornosti ločevanja romskih in neromskih otrok v Osnovni šoli Bršljin, o smereh razvoja izobraževanja romskega prebivalstva nasploh in o lažeh glede tega, ki so vznemirile javnost, smo se pogovarjali z Janezom Krekom, docentom za filozofijo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ter vodjo projekta za standardizacijo romskega jezika v Sloveniji in vključevanje romske kulture v vzgojo in izobraževanje.
V šolskem letu 2004/05 je bilo v redne programe slovenskih osnovnih šol vključenih 1413 romskih učencev. Raziskave kažejo, da se jih večina le stežka prebije v višje razrede in da zlasti na Dolenjskem zaostajajo za učnimi načrti. Mnogi iz tega sklepajo, da so romski otroci preprosto butasti.
To je seveda nesmisel. Vendar nesporazumi ne izhajajo le iz razlik med večinsko slovensko in romsko kulturo, dodatno na vključevanje in šolsko uspešnost vplivajo še velike neenakosti v kulturnem in socialnem položaju med samimi Romi. Na eni strani imamo v Sloveniji romske vasi, in to ne le v Prekmurju, z izjemno dobrim standardom in lepo urejenimi hišami. V večjih krajih nekatere romske družine stanujejo v stanovanjskih blokih, eden ali oba od staršev sta zaposlena. Toda v teh okoljih, ki so z nekega vidika uspešna, se dogaja nekaj podobnega, kot opazimo pri Slovencih na avstrijskem Koroškem, namreč asimilacija in izginjanje romskega jezika.
Kaj pa je na drugi strani?
Decembra lani smo v sklopu raziskave delali na terenu in med drugim obiskali neki majhen zaselek. Na samem, ob robu gozda stojita pritlični hiški, zraven še bivalna prikolica. Bilo je opoldne in minus pet ali šest stopinj. Večina Romov, ki tam bivajo, je v bližnjem sorodstvu. Njihovo življenje je samosvoje, odmaknjeno. Do nas je prišla in nas pozdravila mlada mati z majhnim otrokom v naročju, po zaledeneli zemlji je fantek pritekel za njo bos … Povabila nas je v hišo, ki je imela namesto tal zbito zemljo, prvi prostor je bil sploh brez vrat, v drugem je bila prižgana peč na drva, na tleh je ležala vreča z raztresenim krompirjem in zraven nje je prav tako na tleh sedela deklica in ga lupila, v sobi ni bilo nič drugega razen velike postelje, v zibki pa dojenček …
Piše Ksenija Hahonina