Med vojno je bilo boljše

Delfini ne mogu da plivaju
Miljacka plitka i ni malo pitka
izgubljen je rat
i svaka naša bitka
sipaj jednu u veliku čašu, neprijatelj ne spava ...
jebaće nam majku našu.
Damir Nevesinjac

V obleganem Sarajevu se je obiskovalec naučil razumeti nesmisel, da lahko vojne strahote prinesejo s seboj tudi toplino, prijateljstvo, ljubezen, solidarnost; v Sarajevu skoraj deset let po razglasitvi miru obiskovalec naleti na drugačen nesmisel: mir je zgolj dogovor o končanju vojne. In nič več kot to.

»Vse se je spremenilo, leta 1995 in tudi še 1996 je bilo stokrat boljše, kot je zdaj. Mislim v duhovnem smislu. Mesto je bilo v ruševinah, ampak mi smo se počutili lepo. Polni smo bili elana; usedli bi se tudi v space shuttle in odleteli,« pravi Damir Nevesinjac, Sarajevčan, ki je bil pevec pri Protestu, eni izmed številnih rockovskih skupin, nastalih med obleganjem mesta.

Preveč ljudi sedanjost boli in duši, preveč ljudi se nostalgično spogleduje s spomini na vojni čas. Preveč ljudi se zmoti in pogovor nezavedno začne z: med vojno je bilo boljše. Misel navadno popravijo, a le redki prepričljivo.

Adisa Vrabac, manekenka v tistih zlih časih, govori o vojni kot o nečem groznem, a tudi lepem. »Takrat je bilo lepo zaradi prijateljstva, solidarnosti. Grozno pa zato, ker sem izgubila veliko prijateljev, sorodnikov … A zares imam več lepih spominov kot slabih.« Mračne so njene besede: »Zdaj so hujši časi kot med vojno, predvsem zato, ker se ni nič, ampak nič spremenilo, nič od tega, kar smo tako težko pričakovali, se ni izpolnilo. Zares umiramo že deset let.«