Lovec na nacistične zločince

Še več, vsi ti zanikovalci Holokavsta, ki so kasneje, v sedemdesetih, trdili, da je bila Ana Frank “spolna obsedenka” in da je njen Dnevnik “prvi otroški pornič”, so v dokazovanje, da je Dnevnik Ane Frank le fikcija, vložili toliko energije kot v dokazovanje, da je Holokavst le fikcija. Dnevnik Ane Frank so skušali na vsak način diskreditirati, to pa zato, ker je bil zelo popularen in ker je z leti za mnoge postal uvod v nacistični Holokavst. Zato so si rekli: če diskreditiramo Dnevnik Ane Frank, s tem diskreditiramo tudi obstoj Holokavsta. Logika je bila preprosta: če je Dnevnik Ane Frank le fabrikacija, pomeni, da je fabrikacija tudi vse tisto, kar v njem piše. In dalje, če je fabrikacija to, kar piše v Dnevniku, potem so fabrikacije tudi vsa druga pričevanja o nacističnem Holokavstu. Z eno besedo: zanikovalci Holokavsta so vse stavili na mit o neavtentičnosti Dnevnika Ane Frank. In mogi so tedaj res začeli verjeti, da je Dnevnik Ane Frank le fikcija in da sama Ana Frank v resnici sploh ni obstajala.

Toda obstoj pudinga dokažeš tako, da ga poješ. In Simon Wiesenthal je storil natanko to: pojedel je puding.

Piše Marcel Štefančič