Pri nas je dovoljeno jokati

Ko sva stopili skozi vrata v sobo, je bilo takoj jasno, katera od treh žensk v posteljah je neozdravljivo bolna. "Zdravnik mi je rekel, da sem tu zato, da se pozdravim," je rekla suhcena 51-letnica v pozdrav. Še pred dvema tednoma je sama hodila na onkološki oddelek, da bi si z zdravili olajšala bolečine. Vendar jo je življenje pospešeno in telesno očitno zapuščalo: izgubila je veliko teže, ni več mogla vstati, v njenih očeh se je pojavila odmaknjenost. "Kako vam je to rekel?" je odgovorila Mojca.

V preteklosti sta se že večkrat pogovarjali, da s to boleznijo, ki se je začela s hudimi bolečinami v trebuhu, še nihče ni preživel. Govorili sta, da bo umrla. Toda bolnico je po pogovoru z zdravnikom bolj skrbelo to, da je izgubila zaposlitev. "Vsaka malenkost bolniku daje upanje in se raje spreneveda, kakor da bi se soočil s smrtjo in pripravil nanjo."

Piše Ksenija Hahonina