Intervju

Se vam ne zdi, da se je z nastopom nove vlade okrepil zgodovinski nacionalistični naboj? Tudi minister za šolstvo in šport je pred časom govoril, da bo treba spremeniti zgodovino in dati večji poudarek »slovenstvu«. Recimo v zvezi s tem, kako je karantanska prisega vplivala na zahodne demokracije.
Res je bilo v izjavah šolskega ministra zaznati željo po poudarjanju bolj narodnoafirmativnih tem, pri čemer se je prav pri njegovem zavzemanju, da bi v ta kontekst sodila tudi t. i. karantanska prisega, pokazalo, kako je lahko takšno zavzemanje s strokovnega vidika povsem nesprejemljivo, ker lahko vodi k še večji mitizaciji zgodovine, kot je že prisotna. Upam, da bo pri teh občutljivih vprašanjih glavno besedo imela zgodovinska stroka, pri čemer od zgodovinarjev, ki bodo o tem odločali, pričakujem, da se bodo znali izogniti vsem Scilam in Karibdam, ki se bodo pojavljale. Nacionalni zgodovinski spomin namreč ni nekaj, kar je dano samo po sebi, ampak ga s poudarjanjem ali marginaliziranjem posameznih tem oblikujemo prav v sedanjosti. Nekatere teme so torej izbrane za to, da se jih spominjamo, druge so zapisane pozabi, čeprav je oboje del naše preteklosti, in najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se bomo pri tem »izbiranju« vedli navijaško. Prav v tem kontekstu uporabe zgodovine v javnem prostoru (domovinska in državljanska vzgoja) je bila pred kratkim pri nas prvič izrečena sintagma, da je treba debalkanizirati slovensko zgodovinopisje.

Piše Gregor Cerar