Intervju

Prve sekvence filma o zadnji nabavi operacijskih miz za pet slovenskih bolnišnic so kazale, da gre za finančno grotesko. Pač, izbrane so bile mize, ki so za polovico dražje od dveh ponudb, ki sta bili zaradi formalnih razlogov izločeni. Potem pa smo naenkrat ugotovili, da ne gre zgolj za finančno grotesko. V nekem trenutku so se v filmu pojavili podatki o zasebni korespondenci med vami in enim od ponudnikov, ta zasebna korespondenca se je znašla celo v anonimnem grozilnem pismu, ki je bilo poslano poslancu Kanglerju, podatek o Kanglerjevi korespondenci z enim od ponudnikov operacijskih miz pa je prav tako prišel v javnost. Torej gre za film s primesmi vohunskega žanra. Vas to preseneča?
Nadaljevanje zgodbe je pravzaprav logično za čas, v katerem živimo: čas plenilskega kapitalizma. Čiste groteske do konca niti ne bi mogli izpeljati. Ljudje, ki so videli podatke o cenah operacijskih miz, bi namreč rekli: saj to je vendar norčevanje iz države kot kupca. Zato je potrebno krajo zamegliti z diskvalificiranjem tistih, ki ponujajo pošteno ceno. Ali groziti tistim, ki opozarjajo na to nepoštenost.
Nabave v zdravstvu že daljši čas spremljajo pritiski. Včasih gre za korenček, torej podkupovanje, ob drugih prilikah ali pa kar istočasno pa palica: od groženj z diskreditacijo do dejanskega ogrožanja življenja. Obstajajo mednarodne ocene, da se pri nabavah v zdravstvu ukrade do 30 odstotkov javnega denarja. Ponekod manj, drugje tudi več. Sredstva, o katerih govorimo, so orjaška. V Sloveniji gre za nabave materiala, storitev in opreme v zdravstvu kakih 200 milijard, kar je eden največjih posamičnih kosov javnega denarja. Že če dobavitelji in izvajalci od tega denarja dobijo samo deset odstotkov, kar razviti kapitalizem običajno smatra za pošteno pridobljeni dobiček, je to dober posel. Če pa je dodatno možno ukrasti še dvajset ali trideset odstotkov, si lahko predstavljate krvavo bitko vsakogar z vsakim za ta kolač.

Piše Ali H. Žerdin