Intervju
Na spletnih straneh antirasističnih skupin in Nacionalne koalicije proti deportacijam je mogoče prebrati, da ste bili pod pritiskom Urada za notranje zadeve, ki je začel postopek odstranitve iz države, hkrati pa ste prejeli povabilo britanske kraljice na častni sprejem v Buckinghamski palači kot priznanje za vaš izreden prispevek v lokalni skupnosti v Manchestru.
Ne vem, ali je kraljica sploh vedela, da sem prosilka za azil. Ko sem aprila 2003 dobila dokončni negativni odgovor na vlogo za azil, mi je Urad za notranje zadeve odvzel delovno dovoljenje. Že več let delam v svetovalnem centru v Cheetham Hillu, najprej sem delala kot prostovoljka, potem sem imela plačano zaposlitev in sedaj, ko prosilcem za azil od leta 2002 ni več dovoljeno delati, spet delam kot prostovoljka. Dovoljenje za delo so mi odvzeli, ampak zakaj bi sedela doma, ko pa lahko kaj koristnega naredim za skupnost. Toliko prostovoljnega dela sem opravila zato, ker nimam delovnega dovoljenja, sicer bi raje dobivala plačo. Ko se je to zgodilo, ko so mi odvzeli delovno dovoljenje, je bil pred svetovalnim centrom množičen protest, prišel je lokalni svetnik in o tem so pisali lokalni mediji. Verjetno me je kateri od lokalnih azijskih časopisov predlagal za priznanje na področju prostovoljnega dela, ki ga vsako leto podeljuje kraljica. To priznanje sem prejela decembra 2004. Tik preden sem prejela kraljičino vabilo, sem dobila še neko drugo, manj prijazno vabilo.
Decembra 2004 so me poklicali na lokalni imigracijski urad. Izjemoma sem morala priti skupaj z otroki. Na tem uradu se morajo vsak mesec zglasiti prosilci za azil (to je kontrola Urada za notranje zadeve). Ko smo prišli ob določeni uri, je bila tam uslužbenka pakistanskega veleposlaništva. Nisem vedela, zakaj, kaj se dogaja. Imigracijski uslužbenec je meni in mojim otrokom pojasnil, da bomo odstranjeni iz države. Zelo sem bila šokirana, saj smo že pet mesecev pred tem (septembra 2004) vložili povsem novo vlogo za azil. Niso je našli. Obupano sem klicala svojega odvetnika in ta jo je takoj poslal po faksu na imigracijski urad. Potem so se nam opravičili. Napaka je nastala, ker ima Urad za notranje zadeve 13 map o mojem primeru in vse niso shranjene na isti lokaciji.
Dan po tem zoprnem dogodku sem delala v 'drop in' pisarni, kamor lahko stranke pridejo po nasvet, ne da bi bile vnaprej naročene. Sodelavka mi je po telefonu rekla, da me v pisarni čaka kraljičino povabilo na častni sprejem v Buckinghamski palači. Pomislila sem: »Ti ljudje imajo pa res izkrivljen smisel za humor.« Mislila sem, da se norčujejo iz mene, ker sem bila prejšnji dan na imigracijskem uradu, kjer so se ukvarjali s tem, da bi me odstranili iz države. Ko sem prišla k pisalni mizi, me je tam zares čakalo pismo z vabilom v Buckinghamsko palačo. Pisalo je, da sem »pomembno prispevala v dobro narodovega življenja« (significant contribution to national life). Saj to je smešno, seveda nisem prispevala nič k nacionalnemu življenju, mogoče sem prispevala v skupnost Cheetham Hilla v Manchestru, to že, ampak k nacionalnemu življenju … Saj nisem vedela, ali naj se smejem ali jočem.
Piše Jelka Zorn