Intervju

Brali smo, da ima Janez Drnovšek kromofobni tumor ledvic. Kakšna je prognoza pri tej obliki raka?
Lešničar: Menim, da pri javni osebi, kot je dr. Drnovšek, ni smiselno prikrivati zdravniških podatkov, saj to lahko privede do številnih podtikanj. Predsednik nima kromofobnega tumorja, ampak svetlocelični adenokarcinom, ki predstavlja tri četrtine vseh oblik raka na ledvicah. Ta tip raka ni tako agresiven, kot so na primer sarkomatoidni tipi, ki lahko zelo hitro metastazirajo.
Rudolf: Daleč najpogostejša oblika raka ledvic je svetlocelični karcinom ali hipernefrom, saj je takšnih od 70 do 80 odstotkov vseh ledvičnih tumorjev. Prognoza je odvisna od razširjenosti. Petletno preživetje bolnikov z omejeno boleznijo je 80-odstotno, z lokalno razširjeno boleznijo 60-odstotno, z razsejano boleznijo pa 9-odstotno. Rak ledvic se zdravi kirurško, z radikalno odstranitvijo obolele ledvice, če je bolezen lokalno razširjena, pa še z odstranitvijo področnih bezgavk. Žal še ne poznamo učinkovitega dopolnilnega zdravljenja, ker je rak ledvic odporen proti do sedaj znanim citostatikom. Tako tudi ne poznamo učinkovitega zdravljenja razsejane bolezni. V svetu pa potekajo raziskave, pri katerih preskušajo zdravljenje z novimi, predvsem biološkimi zdravili. V eni od teh sodeluje tudi Onkološki inštitut.
Lešničar: Pomembna je zgodnja diagnostika, za katero se je Janez Drnovšek – takrat je bil še premier – odločil sam, ob precej nespecifičnih znakih. Po operaciji, ki pomeni odstranitev prizadete ledvice, pri njem je šlo za desno ledvico, sem bil povabljen v konzilij za odločitev o morebitnem dodatnem obsevalnem zdravljenju. Iz dokumentacije sem ugotovil, da gre za stopnjo lokalne razširjenosti, pri kateri bi bilo morda pooperativno obsevanje smiselno, se pa zanj nisem odločil, ker bi obsevanje lahko povzročilo poškodbo jeter. To mnenje so kasneje potrdili tudi ameriški specialisti. Zaradi nedokazanih oddaljenih metastaz se nismo odločili za nobeno obliko sistemskega zdravljenja, saj je to v tistem času potekalo zgolj v okviru kliničnih raziskav. Pozneje sva se z dr. Drnovškom uradno srečala februarja 2001 v zvezi z našim pozivom vladi, v katerem smo opozorili na težave pri novogradnji Onkološkega inštituta. Pri njem sem bil na neuradnem obisku še leta 2003 v Murglah in leta 2004 na Brdu. Obakrat me je presenetil, ker je povedal, da v bistvu nima svojega zdravnika in da novice o njegovem zdravstvenem stanju pricurljajo v javnost, še preden sam karkoli izve o izvidih. To ga je – kakor bi tudi mene – močno užalilo. Ker mu tudi zdravniki v ZDA na podlagi opravljenih preiskav niso ponudili nič določenega, mi je ob zadnjem sestanku dejal: »Dobro se počutim. Če mi ne morejo pomagati, jim ne bom več dovolil, da kar tako šarijo po mojem telesu.« V tistem trenutku so v zraku obvisele nejasne in nepotrjene diagnoze pljučnih metastaz, ki so bile enkrat tam, drugič pa drugje. Kolikor vem, je potem dve leti obiskoval le alternativne zdravilce. Zdaj je nenadoma stopil pred nas kot prostodušna in izjemno energična oseba.

Piše Urša Marn