Nadzorovani, kontrolirani

»Ej, Pero, kako gre besedilo tistega tvojega komada? Saj veš – Nadzorovani, kontrolirani …«
»Pojma nimam,« je odgovoril Peter Lovšin, glas ansambla Pankrti. »Zadnjič sem ta komad igral pred dvajsetimi leti,« se je opravičeval in ponujal pesniško zbirko, v kateri je besedilo zagotovo natisnjeno.
»Ej, kako se ne spomniš? Pa saj to si ti napisal!«
Ni bilo pomoči. Peter se besedila ni spomnil. Potem pa je vendarle obljubil: »Če se stvari razvijajo tako, kot praviš, se bom besedilo spet naučil. Zgleda, da je aktualno.«
Kakšne okoliščine so rokerja, ki je v starih udbaških časih veljal za potencialnega državnega sovražnika, prisilile k obljubi, da se bo komad iz leta 1981 ponovno naučil? Na dveh koncih državnega aparata sta praktično sinhronizirano nastali domislici, ki sta skrb zbujajoči. Prva domislica je uradna in se že pretaka skozi parlamentarno proceduro. Druga domislica je neuradna, v državnem aparatu besedilo še pilijo in se sprenevedajo, da besedilo sploh ne obstaja. Vendar gradivo obstaja, ideje, zapisane v tem gradivu, pa so še bolj grozno.

Piše Ali H. Žerdin