Intervju

Pred kratkim ste na okrogli mizi v galeriji Dessa dejali, da ste funkcijo direktorja prevzeli z veliki upi in hotenji, a da se vam stvari kažejo v vse slabši luči, da se utapljate v birokraciji in da zaradi tega razmišljate o odstopu …
Predvsem bi rad kaj naredil. Če se ne da nič narediti, ne vem, kaj bi še lahko iskal na ministrstvu. Obstaja veliko ljudi, ki so za birokracijo bolj usposobljeni kot jaz. Imam ideje, zatika pa se pri njihovi uresničitvi. Preden sem prišel na to funkcijo, sem imel o ministrstvu zelo slabo mnenje. Mislil sem, da se dela zelo malo in nepomembne stvari. Zdaj vidim, da je veliko zelo sposobnih in požrtvovalnih ljudi. Moti me le, da se bolj ali manj preklada papir in da do bistva pridemo šele po velikih mukah.

Eden od razlogov, zaradi katerega razmišljate o odstopu, je novi spomeniški zakon. Menda se na ministrstvu z vašimi predlogi ne strinjajo …
Zakon je lahko kratek ali dolg. Po mojem je bolje, če je kratek. Avstrijski zakon obsega samo nekaj strani, pa je odličen. Poleg tega zagovarjam stališče, da mora država sama določiti in razvrstiti spomeniško dediščino. Ne more se vsak občinski svet po svoje izmišljevati, ali bodo v njihovi občini imeli spomenike. Kulturne spomenike delimo na dva dela. Eno je dediščina, kamor spada vse, kar ima pomen za kulturo. Drugo pa so spomeniki, ki so bili doslej ločeni na spomenike lokalnega in državnega pomena. Po mojem je lokalni pomen povsem neustrezna terminologija, kajti to pomeni, da lahko lokalna oblast s spomeniki dela, kar želi. Poglejte na primer grad v Vuzenici. Tamkajšnji župan trdi, da zato, ker so grad razglasili za spomenik, lahko uredbo o zaščiti tudi kadarkoli umaknejo. Sam predlagam, da bi imeli samo spomenike državnega pomena, pri čemer bi najpomembnejše med njimi imenovali za spomenike prve kategorije. Z mojimi predlogi se vsi na ministrstvu ne strinjajo. Trdijo namreč, da bodo občine za spomenike bolj skrbele, če jih bodo tudi same razglašale. Praksa pa kaže, da to drži le redko.

Piše Urša Marn