Intervju

Vaša knjiga je bila najprej objavljena v angleškem jeziku. Kolikšno je zanimanje za to epizodo slovenske zgodovine med angleškimi bralci?
Prva izdaja je bila v nekaj mesecih razprodana. Če zdaj vstopite v angleške knjigarne, boste videli polne police knjig o drugi svetovni vojni. Res je, da se zdi, da je bilo že dovolj napisanega, saj je od konca vojne izšla že kopica knjig. Zdaj se dogaja to, da zgodovinarji na novo vrednotijo angleško, nemško, ameriško in druge vloge v tej vojni. Za primer vzemimo Maxa Hastingsa, ki je zelo cenjen angleški zgodovinar, pred tem je delal tudi kot novinar in je bil prvi novinar, ki je stopil na Falklandske otoke med britansko vojno z Argentino. Zdaj je napisal knjigo Armageddon, v kateri pokaže, kako so se zadnjih osem mesecev druge svetovne vojne zares borili samo Nemci in Rusi, Angleži in Američani pa so sodelovali v minimalnih operacijah. Niso bili zelo motivirani, ne posebej maščevalni, ne ostri borci, bili so bolj demokratični in so v tem stadiju vojne hoteli predvsem ostati živi. Bombardirali so z letali, s topništvom, napadali so s tehnično superiornostjo, toda na terenu so delovali minimalno, ozemlje so šli osvojit šele, ko so bili prepričani, da je akcija varna. To je zanimiv nov zorni kot, zakaj, ko sem sam hodil v šole, smo brali le knjige o tem, kako smo Britanci dobili vojno, kako smo se edini borili od vsega začetka, kako so se druge sile odpora vključile kasneje, kako so se Francozi vdali in kolaborirali, kako so bili Rusi daleč stran, kako so se Nemci sicer borili, ampak so bili hudobni. Zdaj se zgodovina predstavlja iz drugih perspektiv.

Piše Bernard Nežmah