Intervju

Nekoč ste dejali, da molk študentov pelje v totalitarizem. Študenti gredo sedaj na ulice. Se Slovenija bliža totalitarizmu?
Na ulice gremo, ker ni dialoga. Zato, ker smo po letu in pol pogajanj z vlado ugotovili, da se nič ne spreminja. Še vedno nismo relevanten sogovornik, znova in znova se vračamo na pogajalska izhodišča. Pravzaprav se je izoblikoval vzorec ravnanja vladnih pogajalcev. Vlada ne upošteva veljavnih in že podpisanih dogovorov, kadar koli se na pogajanjih prebijemo do kakšne rešitve, se v naslednjem krogu spet vrnemo na začetek. Vladni pogajalci se včasih zatekajo kar k absurdnim izgovorom. Tako recimo trdijo, da smo kakšne predloge poslali prepozno, čeprav smo jih oddali pravočasno. Politični konflikt čutimo predvsem zaradi ignoriranja, predstavniki vlade se obnašajo, kot da nas ne bi bilo. Obstaja recimo svet vlade za študentska vprašanja, ki naj bi pregledal vse zakonske spremembe, ki se tičejo dela in življenja študentov, a se je že večkrat zgodilo, da ta svet nekaterih zakonskih sprememb sploh ni obravnaval. Tako je bilo pri zakonu o dohodnini. Ko pa le obravnavamo kakšen zakonski predlog, nas predstavniki vlade poučujejo o tem, kaj je prav in kaj ne, potem pa delajo naprej po svoje.

Vaša trditev je nenavadna. Minister Zupan javno trdi, da je pripravljen na kompromis, da ste v večini spornih točk že dosegli sporazum, da vaše zahteve načeloma podpira.
To ne drži. Na pogajanjih se samo pogovarjamo in minister se pogovarja s figo v žepu. Nekaj se je pogovarjati, drugo po pomeni poiskati konkretne rešitve. Naj dam za primer eno izmed spornih točk. Medtem ko so pogajanja o kakovosti visokega šolstva in dosledni implementaciji bolonjske reforme še potekala, je minister že vložil novelo zakona o visokem šolstvu in tako na svojo roko zaprl dve pogajalski poglavji. Še več, javno je trdil, da je bila omenjena novela usklajena s študenti, pa čeprav se pogajanja o tej točki še niso končala.

Piše Jure Trampuš