Intervju

Gospod župan, kdaj ste izvedeli za načrte družbe Endesa?
Pred približno letom dni. V krajevnem časopisju se je pojavilo nekaj člankov o uplinjevalniku, ki naj bi ga postavili v morje med Gradežem in Lignanom. V resnici je bil ta načrt nekoliko drugačen od sedanjega. Po teh člankih, v katerih so bile zapisane tudi nekatere izjave guvernerja Illyja, sva mu z županom občine Lignano poslala pismo. Ne gre namreč pozabiti, da sestavljata najini občini petinsedemdeset odstotkov celotnega turističnega sektorja v Furlaniji – Julijski krajini in sta torej pomemben vir dohodkov za deželno gospodarstvo. Želela sva vedeti, ali so govorice o gradnji resnične in s katerimi podatki razpolaga deželna uprava. Pismo sva poslala tudi pristojnemu deželnemu odborniku Sonegi, kljub temu pa nisva prejela nobenega odgovora. Enaka usoda je doletela najin naslednji poziv. Z institucionalnega vidika je bilo njuno vedenje zelo nekorektno. Pustimo, da je v teh primerih odgovor obvezen; nedopustno je, da deželni predsednik in njegov odbornik ne odgovorita na uradno pismo dveh županov. In to glede tako velikega in pomembnega vprašanja.
Tako začne človek neizbežno dvomiti o »dobroti« pobude. Če ni prozornosti … ne trdim, da je slaba vest, so pa gotovo prisotni čisto drugačni interesi od želje po odkriti komunikaciji.

Endesin projekt je medtem začel dobivati jasnejšo podobo.
Njihov postopek je stekel v popolni tišini, ne da bi kdorkoli vedel, kaj se dogaja. Vse dokler se ni v medijih pojavilo obvestilo, da je Endesa deželi predložila načrt in da ima prebivalstvo trideset dni časa, da presodi vplive na okolje. Naključje je hotelo, da se je to zgodilo v obdobju predvolilne kampanje, ko vlada v Italiji tako imenovani par condicio. Sam sem na primer kandidiral za mesto v senatu in sem lahko prosto spregovoril o zadevi šele po volitvah, sicer bi tvegal, da bi moje besede zlorabili in vse zaplete, ki so s tem povezani.

Piše poljanka Dolhar