Intervju

Če pogledamo res odmevne primere, Petek, Ribičič, Plut, Orion, Zeleni gaj, bi se lahko vprašali, kako uspešno je tožilstvo pri svojem delu, posebej ker se z velikimi primeri ukvarjajo najboljši ljudje in ker se z njimi veliko ukvarjajo?
Moja strokovna ocena dela naših tožilcev je, da so v številnih zadevah na sodišču uspešni in jim uspe z zahtevki med kazenskim postopkom in na koncu, ob izreku sodbe. Večina sodb v Sloveniji je namreč obsodilnih. Torej dokaj uspešno vlagajo in zastopajo obtožbe pred sodišči. Javnost se zdi zaskrbljena zaradi oprostilnih sodb ali domnevnih neuspehov tožilstva v odmevnejših zadevah. Tudi glede tega je slika nekoliko popačena, saj obstajajo razmeroma velike zadeve oziroma zapleteni kazenski postopki, kjer je bilo tožilstvo uspešno in so bile izrečene obsodilne sodbe. Zato ne moremo reči, da tožilstvo kar po vrsti izgublja velike primere.

Kako pogosto gredo tožilci v zadevo po načelu »kar bo pa bo«, čeprav že vnaprej vedo za nekatere procesne napake?
Tveganje zmeraj je, tudi kar zadeva tožilce. Tožilci namreč morajo preganjati vsako zadevo, kjer obstaja utemeljen sum, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje. Skladno z načelom legalitete, ki ga poznamo pri nas. Tožilcem zakonodaja ne dovoljuje, da bi se lotevali samo zadev, kjer je zmaga vnaprej dobljena. Posebej je še treba dodati za naš kazenski postopek, da je konceptualno oblikovan tako, da funkcije odkrivanja, preiskovanja in sojenja pravzaprav niso povsem jasno začrtane, zato tožilec, ko sproža kazenski postopek, ne more biti gotov, da je konkretni osumljenec storil kaznivo dejanje. Celo glavna obravnava pri nas pogosto teče v smislu preiskovanja in raziskovanja dejanskega stanja, to izvaja celo sodišče samo, in tako se včasih šele tam pokaže, ali je primer tožilstva trden ali ne.

Piše Peter Petrovčič