Upanje levice

»Najbolj cenim Milana Kučana,« je na vprašanje brez premisleka odgovoril Zoran Janković in se zastrmel v novinarko. Izzivu je sledila kratkotrajna tišina, nato je iz publike je prišel plah aplavz, pa tudi kakšen ogorčen »buuuh«. Jasno, Milan Kučan je za nekatere še vedno le preoblečeni komunist, voditelj kontinuitete, zaviralec slovenske pomladi, nedemokrat, ki je bil še pred desetletji vodja totalitaristične Komunistične partije Slovenija. »Kratek stavek,« je Jankovića pozvala novinarka. In Janković ji je odvrnil, da Kučana ceni zato, ker je pripeljal Slovenijo do samostojnosti in ker se je hkrati znal umakniti, ko je bil zato pravi čas. Milana Kučana je kot politika, ki jim je za vzor, potem omenilo še nekaj posameznikov izmed šestnajsterice kandidatov za ljubljanskega župana. Franceta Arharja seveda ni bilo med njimi, raje je izbral Alojza Peterleta kot prvega predsednika nove slovenske vlade in kot človeka, ki ga cenijo tudi v Evropi. Jankovićev Kučan in Arharjev Peterlete nista nobeno presenečenje, bolj pomenljivo je dejstvo, da se tisti dan na tistem soočenju in pri tem vprašanju ni nihče spomnil na Janeza Janšo, na aktualnega premiera in na trenutno najmočnejšega slovenskega politika.

Pišeta Jure Trampuš in Vanja Pirc