Zadržani in zvesti

»Ti, tele pičke so pa vse zadrogirane, da se lahko tako tam gor slačijo in raztegujejo, a ne.«
»To si ti misliš. Te babe so prekleto brihtne in prisebne. Dobro vejo, zakaj kažejo pizdo, in to tudi fajn računajo. Pri njih ni nič zastonj. Ne tako kot tele naše kao poštene, ki so doma vse cerkvene, tle na žurki pa se jim odpuli in ti ga v sekretu sfafajo že za eno samo črtico.«
»Ja, ampak da se tam gor po tistem umazanem tepihu čisto nage valjajo ...«
»Ah, dej no, zdaj boš pa fin. Babe so profesionalke, utrjene punce, ki znajo za dober denar marsikaj potrpet, ne pa tako kot tista tvoja lojzka, ki stalno nekaj jamra. Pejd raje po še en pir.«
Prejšnji vikend, v petek in soboto zvečer, sta se po Ambasadi Gavioli, slovenskem tehno svetišču v izolski industrijski coni, sprehajali dve vrsti ljudi. Prva je pila pivo, druga pa ustekleničeno vodo. Tisti s pollitrskimi plastenkami v rokah so v glavnem prišli zato, da bi čim več slišali, in bi prišli tudi, če v Gavioliju ne bi bilo ničesar videti, medtem ko so tisti, ki so iz ekskluzivnih aluminijastih stekleničk srebali male heinekene, zaradi prodornega tunc tunca v glavnem sitnarili, saj so prag rejverskega hrama prestopili izključno z razlogom, da bi tam kaj videli.

Piše Max Modic