Intervju

Kako kot sociologinja pa tudi kot ena od aktivnih soustvarjalk slovenske države razumete razvoj Slovenije od konca osemdesetih pa do sedaj? Kaj vas je recimo najbolj presenetilo?
Odgovor ni enoznačen, ima več ravni. Na začetku osemdesetih, ko smo začeli odpirati prostor, nihče izmed nas ni resno razmišljal o tem, da bo čez petindvajset let Slovenija takšna, kot je danes, da bo samostojna država, brez jugoslovanske vojske, da bo članica Evropske unije. In prav tako se ne bi nikoli mislila, da se bo v Jugoslaviji zgodila vojna in takšna človeška katastrofa, kot se je. A če potegnem črto, sem zadovoljna, Slovenci smo si pridobili možnost, da skrbimo za svojo kulturo, da ostanemo samostojna država v okviru mednarodne politične skupnosti. A bila so tudi neprijetna presenečenja. Tako si nisem mislila, da se bo zgodil tako intenziven zasuk v desno in da nas bo tako globoko razjedalo sovraštvo in želja po poravnavi starih računov.

Kaj mislite z intenzivnim zasukom na desno?
Predvsem gre za porast klerikalizma in v tem smislu se je zgodil povratek nekako v trideseta leta prejšnjega stoletja. Tega nisem pričakovala, mislila sem, da je cerkev glede na dogajanja med vojno, v katera je bila aktivno vpletena, doživela katarzo, da se je iz te izkušnje nekaj naučila in da bo sedaj skrbela za vero, jo širila kot »veselo oznanilo«, ne pa si tako brezsramno prizadevala za bogastvo in oblast.

Tendence klerikalizma so se pojavljale tudi v času Demosa.
So se, zato pa je potem sledil njegov razhod!

Piše Jure Trampuš