V začaranem krogu

22. december 2006
V četrtek zvečer, ko so bile kolibe in hiša Strojanovih zravnane z zemljo, je zakrožila vest, da bodo romsko družino pri vračanju k ruševinam pospremili znane javne osebnosti in sam odvetnik Čeferin. To bi bila lahko simbolna gesta v podporo Romom na splošno. A danes se v Postojni, razen novinarjev, ni prikazal nihče drug. Menda zato, ker je policija obljubila Čeferinu, da se bo lahko tisti del družine, ki je do tedaj živel v Postojni, neovirano vrnil v Ambrus. Mirko Strojan, ki je, odkar so vanj uperjeni medijski žarometi, precej shujšal, je bil ob odhodu iz Postojne odločen. »Če se zdaj ne bomo prebili do Ambrusa, se ne bomo nikoli,« je rekel, medtem ko so Strojanovi v avtomobila naložili zadnje cule s cunjami.
Vsi dotedanji večkratni poskusi priti do domovanja pri Ambrusu jim niso uspeli, saj jih tja niso spustili policisti. Vprašanje, ali je pri tem policija prekoračila pooblastila, ostaja odprto. 21. decembra, ko so navsezgodaj rušili domačijo Strojanovih, skozi kordon, sestavljen iz policistov, zbranih iz vse Slovenije, ni smel nihče. »Zaradi vaše lastne varnosti,« so razlagali varuhi reda in miru.
Novinarji in Strojanovi smo iz Postojne v manjši karavani krenili po stari cesti – za cestnino nimajo denarja. Na sredi poti so policisti kolono ustavili prvič. Prijazen policist Knavs jim je povedal, da toliko ljudi pač ne sme biti v avtomobilu, in naju s fotografom Borutom Peterlinom prosil, če lahko kdo od njih prisede k nam v vozilo, sicer jim ne more dovoliti nadaljnje vožnje. Tako sta se na zadnjih sedežih znašla štiriletna Jasmina z očetom Zorkom Strojanom.
Drugič so nas policisti ustavili le nekaj metrov stran od ruševin, tokrat so delovali manj prijazno. Čeprav je bilo v koloni več avtomobilov, so dokumente zahtevali le od Romov. Začela se je panika: vsi so skočili iz vozil, uniformirani policisti so se sprehajali med avtomobili, ena od Rominj je zatulila, da to ni vojna in da so oni svobodni ljudje … Jasmina pa se je na zadnjem sedežu zvila v klobčič in otrpnila. Sploh se ni hotela premakniti, tudi na vprašanja ni odgovarjala. Taka majhna svetlolasa kepica samega strahu. Še jokati je nehala. Nekje pri srcu je zbodlo: koga briga, da imajo njeni svojci kartoteke na policiji, da je bila bajta postavljena na črno, da je tam vodno zajetje? Zakaj mora zaradi vse te zmede trpeti ravno ona? Zakaj tako brez zadržkov sočustvujemo z otroki v Afriki, ko pa so 40 km iz Ljubljane otroci, ki niso na boljšem oziroma so še na slabšem, ker je v Ambrusu mraz, a se očitno prav nikomur ne smilijo?
Med tem se je med vozili prikazala mama Elka, ki se je s hčerami in snahami na svojo zemljo vrnila že pred tremi tedni. Sredi ceste je zakrilila z rokami in zakričala: podobna je bila ranjeni živali, ki so ji vzeli mladiče. Svet se je tej ženski v zadnjih treh mesecih rušil postopoma: najprej izgon, nato razdelitev družine, nazadnje pa je postala še brezdomka. Kričala je na vso moč, ki jo je premogla, da naj pustijo družino živeti skupaj, da je vsega dosti in še nekaj nerazumljivega … Policisti so se bliskovito umaknili in kolona je krenila naprej, vse tja do ostankov barak in prikolice.

Strojanovi, zbrani pred ognjem, so bili videti srečni. Elka je poplesavala: »Zdaj smo družina skupaj!« A že čez pol ure je postalo jasno, da so sicer vsi Strojanovi dobili od države svobodo gibanja, a to ničesar ne spremeni. Mirko Strojan se je pred ognjem zazrl v prazno: širno polje, ki so ga za seboj pustili rušilni stroji, je videl prvič. Oči je imel rdeče, a si kot glavni v družini očitno ni smel privoščiti joka. »Vse, kar je za nas naredil oče, so nam uničili,« je rekla ena od Strojanovih. Nove lokacije, kjer bi lahko živeli stalno, še zmeraj ni, na stari pa jih je začel preganjati mraz še pred Ambrušani. Eden od policistov je pojasnil, da po zakonu na svoji zemlji lahko kampirajo, vendar pa občina lahko sprejme sklep, ki bi jim to prepovedal. Hkrati so se začele širiti govorice, da so občinski svetniki ta sklep sprejeli že včeraj, v neki vaški gostilni.
Štiriletna Jasmina se je ta čas pomešala med sestre in brate, skupaj z njo sva jih našteli dvanajst; izpod ruševin so prinašali zaprašene igrače ali so si za igrala vzeli kar ostanke podrtih kolib. Eni od punčk, stari kake tri leta, sem predlagala, da položi roko na list v zvezku, obkrožila sem ga s pisalom in tako je na papirju nastal obris njene rokice. Od navdušenja so se ji razširile oči. Za nekaj časa je izginila, ko pa se je vnovič pojavila, je prinesla plastenko z vodo in mi jo brez besed ponudila. Tudi drugi otroci so si zaželeli obris roke. Sandi, star 7 do 8 let, je najprej stegnil roko, potem pa jo je hitro potegnil nazaj v žep. »Ne, jaz ne morem, ker imam umazane roke,« je sramežljivo obstal v gruči odraslih, ki so se glasno pogovarjali o tem, da se bo del družine vrnil v Postojno. Sandi je nekam odhitel, ko pa se je vrnil, je pokazal sveže umite, od mraza rdeče prstke, in prosil, da mu poleg roke narišem še rožo. Ko sva tako skupaj risala, se je prikazal policist s policijske postaje Grosuplje, ki je bil zraven vedno, ko se je v tem okolišu kaj zapletlo, in pokukal v zvezek. »Take rože rastejo samo v mestu, a ne?« je ogovoril fantka, »v gozdu pa ti vidiš rože z drugačnimi listi, kajne? Moraš reči novinarki, naj s tabo teka tudi po gozdovih.« Sandi se ni oziral na policista, med hišnimi ostanki je našel barvni svinčnik, s katerim je pobarval rožo. »Skrij to!« me je resno prosil. Risbe preprosto ni imel kam dati.