Intervju

Kako so nastajali in se spreminjali miti o Prešernu, kdo jih je ustvarjal, katere vsebine so izpostavljali? Odgovore smo iskali v pogovoru s profesorjem Rastkom Močnikom, ki je svoje študije o Prešernu pred tednom izdal v knjigi Julija Primic v slovenski književni vedi.

Kdo je Prešerna razglasil za največjega pesnika?
Josip Stritar v uvodu k drugi izdaji Prešernovih Poezij leta 1866, kar je argumentiral s tem, da ga je vključil v zgodovino evropske literature: poskušal ga je navezati na petrarkistično tradicijo, hkrati pa je moral uveljaviti tudi tedaj veljavno romantično načelo "iskrenosti in avtentičnosti".

Če ga je šele Stritar postavil za največjega, to pomeni, da je bil pred njim opevan kot največji nekdo drug?
Koseski je v Bleiweisovem zlatem času veljal za paradnega pesnika slovenske nacije in še Trdina v Pretresu slovenskih pesnikov takrat na začetku petdesetih let postavlja Prešerna in Koseskega za dva tečaja, okoli katerih se razvija slovenska literatura: Koseski kot orel, ki leti k soncu in krepi narod in njegovo zavest, in Prešeren kot labod: intimizem, lirika in ljubezenska poezija. Za Trdino sta Prešeren in Koseski enakovredna in vsak skrbi za del narodovih potreb. Levstik, Jurčič in Stritar pa ustoličijo Prešerna na podlagi estetskega merila.

Mit Prešerna so torej potrebovali intelektualci, da so se lahko formirali kot pomembna družbena skupina?
Absolutno, gre za formiranje intelektualne elite kot narodotvorne in družbene elite proti politični eliti, ki se je zbirala okoli Bleiweisa in pozneje Matice slovenske. Vendar pa je to postalo možno šele po akulturaciji množic v knjižno slovenščino. Resno praktično delo, ki vzpostavi slovenski narod, pritiče namreč Mohorjevi družbi. Ta je bila najprej organizirana kot knjižna družba in imela malo naročnikov, ko pa so jo po farah prevzela župnišča, je postala zares ljudska. Mohorjeva je opravila praktično delo pri konstituciji slovenskega naroda.

Piše Bernard Nežmah