Slovenski narodni mit

Že kakšen teden se vsako jutro prebudim z izsušenim grlom in občutkom neznanske žeje, ki se mi je zalezla globoko noter v najbolj skrite kotičke prebavil. Sicer se mi vsi, ki jim takole mimogrede ob prvem jutranjem pivu navržem kaj o tej moji nadlogi, porogljivo zagledajo v polno kupico ter škodoželjno namigujejo, da to pa res ni nič čudnega, kajti očitno naj bi se bil spet podal na tisto večdnevno »plovbo«, na katero duša in srce kar nekajkrat na leto zvabita vsakega pravega Škofjeločana. Ta dejavnost, če temu seveda lahko tako rečemo, »plovba« namreč, se bržčas tako imenuje zaradi počasne, opletajoče in negotovo opotekajoče hoje, ki neznansko spominja na guganje kakšne barke, prepuščene muhavosti in samovolji morskih valov. Vzroka tega neravnotežja pa mislim, da ni treba posebej imenovati. Vendar se zaklinjam, da to tokrat v mojem primeru ne drži. Prepričan sem, da bo vsakomur pravi vzrok mojih jutranjih žej povsem jasen že po naslednjem drobnem namigu. Torej, ko se kobacam v kopalnico in me v glavi žge neizmerno pohlepna želja po onih prvih debelih in dolgih požirkih mrzle vode, si v neučakanosti vedno tiho brundam neko staro gostilniško pesem, ki me je je med mnogimi podobnimi naučil neki sošolec iz osnovne šole, birtov sin. Gre pa takole:
Dekle je po vodo šlo,
v vodo se je usedlo,
pička, pička, pij vodo,
saj si snoč' klobaso jedla.
Mislim, da je sedaj vse jasno. Torej o klobasah, kranjskih klobasah kanim tokrat spregovoriti.

Spisal Blaž Ogorevc, predsednik Splošne raziskovalne družbe in hkrati predstojnik Katedre za klobasičarstvo pri tej ustanovi