Boj z mlini na veter

Nekoč je pri Velenju stala vas Družmirje. Danes starega Družmirja že nekaj desetletij ni več, vas se je potopila več kot 60 metrov globoko in počiva na dnu najglobljega slovenskega jezera. Blizu Družmirja so nekoč stale tudi Škale, ponosne s svojo tisoč let staro cerkvijo. Tudi teh ni več tam, kjer so bile nekoč. Zaradi pogrezanja so stavbe popokale, leta 1951 je ljudska oblast minirala nagnjeni cerkveni stolp. Vse je pozneje zalila voda – cerkev, župnišče, šoli, občinsko stavbo, trgovino, gostilno, pokopališče … Vasi Škale in Družmirje sta bili žrtev intenzivnega odkopa premoga v Šaleški dolini. Žrtev želje po elektrifikaciji in nedomišljenih posegov v okolje. Na drugi strani Slovenije je imela narava več sreče. Sredi osemdesetih je oblast resno razmišljala o postavitvi hidroelektrarne Trebuša, katere akumulacijsko jezero bi uničilo dolino Idrijce. Takrat je proti elektrarni protestiral tudi Marjan Podobnik, ki je elektrarni posvetil eno od mladostniških pesmi, identično stališče do Trebuše pa so imeli tudi pri SLS, ko so pred pol ducata leti ostro protestirali proti ponovni oživitvi ideje o sporni hidroelektrarni. Nasprotovali so ji zaradi »ekoloških, poselitvenih in drugih narodno-gospodarskih vzrokov«. In uspeli.
Vendar SLS in njen sedanji predsednik niso vedno nepopustljivi zagovorniki narave. Nasprotno, Janez Podobnik je minister za okolje in prostor, ki ne nasprotuje gradnji vetrne elektrarne na Volovji rebri. Res je, da je večina upravnega postopka z gradnjo sporne vetrne elektrarne tekla še v času ministra Janeza Kopača, a Podobnik procesa gradnje elektrarne ni zaustavil.

Pišeta Jure Trampuš, Gregor Cerar