Mokre sanje

Ameriško letno poročilo o spoštovanju človekovih pravic se navadno bere kot dolgočasen seznam opaženih kršitev. Zapisano je v suhoparnem diplomatskem jeziku, kjer ni prostora za pridevnike in besedne figure. Pomembna je vsebina, ne slog. V letošnjem poročilu je že v samem uvodu zapisano, da je v Sloveniji opaziti »posreden vpliv vlade na medije«. Američanom se zdi medijska svoboda tako pomembna, da ji v svojih poročilih posvečajo veliko pozornosti.
Eno so tujci, drugo so Slovenci. Čeprav je za tujce svoboda medijev eden od konstitutivnih temeljev demokracije, se zdi, da je v Sloveniji drugače. V Sloveniji nastaja politična zvezda, za katero je vprašanje medijske svobode, vprašanje organiziranosti javnih medijev sicer pomembno, a ne »odločilno z vidika slovenske perspektive«. Ne tako odločilno, da bi bilo zanj treba iti na referendum, zanj zastaviti ves politični vpliv in moč, zanj tvegati kariero. »Mislim, da zakon o RTV ni tema, kjer bi morali mobilizirati ljudi, tema, ob kateri bi potrošili kredit referenduma,« je julija 2005 za Mladino dejal Borut Pahor. Bil je čas pisanja pisem med dragim Tonetom in dragim Borutom in nekaj mesecev kasneje je na referendumu zmagal vladni predlog. Američani so spremembo medijske krajine zaznali v svojih poročilih, Pahor pa o medijski svobodi ne govori veliko. Gre pač za različna pogleda na vsebino in slog.

Piše Jure Trampuš