Intervju

Posebej odmeven je bil med Slovenci vaš stol, ki ste ga naredili za papeža. Kako se je Wojtyla počutil na njem?
Tega me ni še nihče vprašal. Papež načeloma na tem stolu ni sedel, ne na prvem ne na drugem. Ko sem dobil naročilo iz Vatikana, sem dobil le navodilo, da mora imeti sedalo najmanj 55 cm od tal. To je za stol najmanj 10 cm preveč, a sem ga z veseljem naredil, ker gre za vladarski stol. Pri papežu je šlo za to, da po atentatu ni mogel normalno sedeti in se je na ta stol samo prislonil. S hrbtom se ni nikoli dotaknil naslona, tako da bi bilo po funkcionalnem načelu čisto vseeno, če bi naredil papeški stol brez naslona.

Ste za poglavarja rimskokatoliške cerkve iskali poseben les, ki bi vseboval papeške atribute?
Meni rečejo, da sem papežev mizar, v resnici pa sem narisal samo načrt. Z mizarjem samega lesa nisva posebej izbirala, bil je javorjev; prvi stol je imel celo eno grčo in to sem mizarju očital, ko sem videl narejen stol, pa mi je rekel: »Les je les, to je narava!«

Kakšne pravice ima pri vas naročnik stola?
Nobenih. Če bi pri meni naročili stol, bi se zamislil v vaš poklic, starost, mogoče v psihologijo, če bi vas poznal. Ko je stol narejen, ga nekoliko ceremonialno pokažem, ko potegnem z njega rjuho. Ko ga vidite, imate možnost, da ga vzamete ali pustite. Toliko stane, takle je. To mi da popolno svobodo, da mi nihče ne gleda pod prste. Pa saj ljudje niti ne vedo, kakšen je kateri les. Trubarja sem naredil iz oreha, ker je bil tršata figura, odločen človek, ne pa cagavec, kot so bili slovenski literati.

Piše Bernard Nežmah